Rušenje kulta osebnosti: Kako je Hruščov udaril po Stalinovi zapuščini

»Smrt Stalina 5. marca 1953 je med sovjetsko elito povzročila edino možno reakcijo,« pravi profesor Rudolf Pihoja, zgodovinar pri Ruski akademiji znanosti. Njihovo veselje ni bilo presenetljivo, če upoštevamo Stalinovo represivno vodenje državnega aparata.

Včeraj si lahko bil del njegovega ožjega kroga, jutri si že stal pred strelskim vodom. Malo pred Stalinovo smrtjo so obstajali indici, da bo kmalu izpeljal nov val čistk, zato ni presenetljivo, da njegovi sodelavci za njim niso preveč žalovali.

Takrat je bilo v Sovjetski zvezi resnično ogromno ljudi, ki so Stalinovo smrt iskreno dojeli kot tragedijo, daje vedeti Pihoja. In res, tik preden je umrl, je sovjetski voditelj dosegel skorajda status živega boga. Po njem so imenovali vasi in mesta, njegovi spomeniki in citati so stali po vsej državi. Ko je umrl, so ga položili v mavzolej zraven Lenina. Kdorkoli bi ga nasledil, bi se moral spoprijeti z njegovo kontroverzno zapuščino.

Voditelji v dvomih

Med Stalinovo vladavino je bilo usmrčenih preko 780.000 in zaprtih okoli 3,8 milijona ljudi (mnogi med njimi povsem po krivem). Skrivati resnico o represijah zato ni prišlo v poštev, saj so se ljudje vračali domov iz zaporniških kolonij. Partija se je o tem morala izreči na glas.

Najprej so funkcionarji, ki so prevzeli vodenje države po Stalinovi smrti, bili zelo previdni in so pazljivo izbirali besede. Novi vodje, še posebej Nikita Hruščov, ki si je pridobil precej moči, so govorili o »kultu osebnosti«, a zelo po ovinkih.

»Menimo, da je kult osebnosti tovariša Stalina najbolj škodoval prav njemu samemu. Tovariš Stalin je bil resnično velika osebnost in genialen marksist. A celo takšni ljudje ne bi smeli uživati tolikšne moči, kot jo je on,« je rekel Hruščov leta 1954. V uradnih govorih in sloganih se je Stalin takrat sicer še vedno omenjal kot veliki vodja in Leninov naslednik.

Sprejemanje odločitev

Vse to se je spremenilo leta 1956. Partija je ustanovila posebno interno komisijo za preiskavo razsežnosti čistk v 30-ih letih. Rezultati so bili presunljivi: v letih 1937 in 1938 je bilo aretiranih 1,5 milijona ljudi, od tega je bilo 680.000 ustreljenih. V višjih partijskih krogih so se nato prerekali okoli tega, ali naj to informacijo javno objavijo in razkrijejo, kdo je stal za represijami.

Bližal se je 20. kongres Komunistične partije, dogodek, ki je na enem mestu združil visoke partijske funkcionarje iz vse države in je bil odlična priložnost za zavrnitev Stalina. A strategija je bila zelo tvegana. Nekateri visoki uradniki, med njimi Stalinov dolgoletni tovariš Vjačeslav Molotov, so menili, da bi takšna poteza uničila avtoriteto partije.

Kljub temu je večina podprla obsodbo nekdanjega voditelja. Anastas Mikojan (eden od visokih funkcionarjev) jo je zagovarjal takole: »Če tega ne bomo naredili [razkrili Stalinove vloge pri represijah] na kongresu in bo to kasneje storil nekdo drug, bodo vsi imeli razlog, da naprtijo krivdo nam.« V bistvu so mnogi funkcionarji dejansko nosili odgovornost, saj so podpisovali ukaze o usmrtitvah pod Stalinovim vladanjem. Zdaj so morali vse preložiti izključno na pokojnega voditelja.

Hruščov udari

Zadnji dan kongresa 25. februarja 1956 je Hruščov imel nenapovedan govor z naslovom O kultu osebnosti in njegovih posledicah, v katerem je ostro udaril proti Stalinovi zapuščini. Prvič v zgodovini je več sto sovjetskih državljanov slišalo za Stalinove množične pregone, kar je med njimi povzročilo šok.

»V govoru ni bilo omembe kolektivizacije in terorja, usmerjenega proti sovjetskemu ljudstvu na splošno. Po Hruščovu so glavne tarče prestavljali člani partije in vojaški častniki, a že teh je bilo na milijone. Njihovi primeri so bili ponarejeni, obtožbe proti njim lažne, krivdo pa so priznali po mučenju in bili ustreljeni po nedolžnem. Josif Stalin je osebno stal za tem.« Tako je govor Hruščova povzel novinar Jurij Saprjukin.

Hruščov je na drugi strani zamolčal mnoge druge stvari, med drugim tudi lastno odgovornost. Kljub temu je govor deloval kot strela z jasnega.

Uničenje idola

Govor, ki je bil uradno interne narave, je kmalu postal predmet javne razprave, ko so delegati s kongresa razširili poročila po vsej državi. To je pretreslo na milijone sovjetskih ljudi, ki so odraščali v prepričanju, da je Stalin moder in pravičen voditelj, in si niti predstavljati niso mogli, kako nasilne so bile njegove čistke.

»Pozdravimo lahko priznanja, ki so bila storjena v najvišjih krogih. A koliko žalosti, koliko dvoma še vedno leži v duši! Desetletja krutih bojev za oblast, tisoče ustreljenih in mučenih ljudi, tisoče izbrisanih duš – in vse to v imenu najsvetejše in najbolj humane ideje … Kje je izhod iz tega?« je pisal pisatelj Igor Dedkov.«

Kmalu zatem so bili rehabilitirani številni zaporniki iz časa Stalinovega vladanja. Njegovo ime je skoraj popolnoma izginilo iz vseh uradnih govorov in bilo izbrisano iz besedila sovjetske državne himne. Kljub temu je Hruščov ravnal previdno, saj se je bal upora Stalinovih privržencev. Destalinizacijo je dal »na pavzo« in svojega predhodnika ni več kritiziral vse do leta 1961. Takrat so namreč Stalinove posmrtne ostanke umaknili iz mavzoleja in jih pokopali v kremeljsko obzidje. Vsa mesta in vasi, ki so nosile njegovo ime, so bila preimenovana. Hruščov je Stalinovo obdobje označil za »vladavino sekire in terorja«.

Umik

Leta 1964 je bil Hruščov prisiljen v sestop z oblasti, ko je izgubil proti Leonidu Brežnjevu. V obdobju njegovega vodenja države (1964-1982) Stalin ni bil niti kritiziran niti hvaljen. »Pod Hruščovom smo kvarili našo inteligenco,« je izjavil vpliven državnik iz obdobja Brežnjeva Mihail Suslov, s čimer je med drugim meril tudi na destalinizacijo.

Nekaj časa so bile Stalin in njegove čistke tabu tema, vsaj kar se tiče partijskih funkcionarjev. Šele med perestrojko Gorbačova se je zgodil nov val rehabilitacij in začele so se ostre kritike režima iz 30-ih let. Nobeno naključje ni, da je bil eden od glavnih pobudnikov destalinizacije Aleksander Jakovljev, eden od tistih, ki so poslušali govor Hruščova leta 1956.

Preberite še: Česa vsega se je bal Stalin?