V katastrofalnem poletju 1941 je nemški Wehrmacht okupiral večino baltske regije, Belorusije, polovico Ukrajine, se nevarno približal Leningradu (današnjemu Sankt Peterburgu) in začel korakati proti Moskvi. V luči te grožnje, ki je pretila Rusiji, pa se je sovjetsko vodstvo presenetljivo odločilo odpreti novo fronto na tisoče kilometrov stran v Iranu.
Iran je zaveznikom povzročal nemalo skrbi. Kljub razglasu nevtralnosti je zavzel močna pronemška stališča. Tretji rajh je imel velikanski vpliv na iransko politiko in gospodarstvo, v državi je bila aktivna tudi obsežna nemška obveščevalna misija. Vsi britanski in sovjetski pozivi Iranu za izgon mnogih nemških državljanov so bili s strani iranskega voditelja Reze Šaha Pahlavija zavrnjeni.
Dmitrij Minseker / Sputnik
Takšna situacija je bila nesprejemljiva, še posebej zato, ker je čez Iran potekala pomembna oskrbovalna pot za program Lend-Lease po t. i. perzijskem koridorju. Da bi izločili možnost, da Iran pomaga ali celo odkrito stopi na stran sil osi, so se zavezniki zedinili, da do konca vojne prevzamejo nadzor nad državo. 25. avgusta 1941 so sovjetske in britanske sile začele skupno invazijo Irana (britansko tajno ime: Operation Countenance).
Sovjetska zveza je našla pravno podlago za utemeljitev invazije in Iranu ni napovedala vojne. Sovjeti so se nanašali na rusko-perzijski dogovor iz leta 1921, ki se je glasil: »V primeru, da tretja država želi uporabiti perzijsko ozemlje kot iztočnico za operacije proti Rusiji, ima Rusija pravico, da na ozemlje Perzije pošlje svojo vojsko z namenom izvajanja potrebnih obrambnih operacij.«
Ob nepričakovani sovjetsko-britanski invaziji z zračnimi desanti v zaledju in popolno zračno premočjo zavezniškega letalstva, številčno šibkejša iranska vojska ni imela nobenih možnosti. Iranci so sicer prvih nekaj dni poskušali nuditi odpor, ki pa se je kmalu sprevrgel v kaotičen umik in množične predaje.
Iransko vodstvo je ob porazih svoje vojske na vseh frontah 29. avgusta ukazalo enostransko prekinitev ognja. Naslednji dan so se britanske in sovjetske sile srečale v Sanandažu, 31. avgusta pa so si podali roke v Kazvinu, okoli 160 km pred Teheranom.
15. septembra so zavezniške sile vkorakale v Teheran, kjer so organizirale skupno vojaško parado. V celotni invaziji je na sovjetski strani padlo 40, na britanski pa 22 vojakov. Iranci so na drugi strani izgubili preko 800 vojakov in 200 civilistov, ki so umrli med zavezniškim bombardiranjem iranskih mest.
Sovjetske sile so zasedle severni del države, britanske pa jug in jugozahod. Iran je medtem dobil novega vodjo. Reza Šah Pahlavi je prestol predal svojemu sinu Mohamadu Rezi Pahlaviju, ki je Nemčiji napovedal vojno. Oskrbovanje po perzijskem koridorju se je tako nemoteno nadaljevalo, Iran pa je kasneje leta 1943 v Teheranu gostil konferenco zavezniških voditeljev.
Padla je odločitev, da zavezniki zapustijo Iran šest mesecev po koncu vojne. A medtem ko so Britanci svoje enote umaknili pravočasno, se Sovjetom ni kaj dosti mudilo. Stalin je na severu iranskega ozemlja vzpostavil Ljudsko republiko Azerbajdžan in Kurdsko republiko Mahabad, ki ju je kasneje nameraval pripojiti Sovjetski zvezi.
Ta poteza pa je na Zahodu in pri Združenih narodih povzročila burne reakcije, zaradi katerih je bila Sovjetska zveza prisiljena opustiti svoje načrte. Kmalu zatem je iranska vojska ponovno prevzela nadzor nad severom države.
Preberite še:
Juriš Karjagina: Kako je 493 ruskih vojakov odbilo napad 20.000 Perzijcev