Najboljši skoki in izkrcanja ruskih padalcev in mornarice

Igor Zarembo/TASS
Rusija je pogosto slabo načrtovala svoje pristajalne operacije. Toda neustrašnost in vztrajnost ruskih padalcev in mornarjev sta prinesli tudi neverjetne zmage, ko je bil poraz skoraj neizogiben. Poglejmo si nekaj primerov.

1. Izkrcanje na švedski obali (1719)

Do leta 1719 je bil tako Švedski kot Rusiji že jasen izid velike severne vojne. Ostalo je samo še vprašanje, koliko ozemelj bodo izgubili Švedi. Ruski voditelji so opažali, da švedsko vodstvo ni bilo pripravljeno skleniti miru, zato so se odločili še za zadnji »motivacijski« napad.

Več kot 26.000 ruskih vojakov na 132 galejah, 21 linijskih ladjah in 100 čolnih se je izkrcalo na švedsko celino in otoke blizu Stockholma ter začelo pleniti ozemlje. Sile niso imele namena napasti sovražnikovo prestolnico, prav tako so vojaki dobili ukaz, da ne smejo ubijati lokalnega prebivalstva ali požigati cerkev. Rusi namreč niso hoteli razbesneti Švedov, ampak jih prisiliti v mir.

Zaradi protinapada švedske flote so se morale ruske sile umakniti, a so vseeno uspele oropati in požgati 8 mest, 140 posesti, 21 tovarn, 1363 naselij, 21 mlinov in 26 vojaških skladišč. Izkrcanja so potekala tudi v letih 1720 in 1721, dokler se ni Švedska končno predala.

2. Operacija Kerč-Feodozija (1941)

Leta 1941 se je večina sovjetskih vojaških operacij in protinapadov končala s katastrofo. Operacija Kerč-Feodozija je bila velika izjema – vsaj na začetku.

Do konca leta 1941 je Wehrmacht zasedel ves polotok Krim razen obleganega Sevastopola. Za ponovno osvojitev izgubljenega ozemlja je Rdeča armada 26. decembra začela z velikimi pristanki v različnih vzhodnih predelih Krima, na polotoku Kerč.

Na Kerču so vojaki skočili iz izkrcalnih plovil naravnost v mrzlo zimsko vodo, do kopna pa so prišli močno premočeni do kože, kar je povzročilo veliko število smrti zaradi podhladitve. V naslednjih dneh je močan mraz zamrznil Kerški preliv in omogočil prehod preko zmrznjene vode drugim silam, prepeljali so celo lahke tanke.

Rdeča armada je v manj kot tednu dni strla odpor sovražnika in osvobodila ves polotok Kerč. Izgubila je več kot 40.000 mož, medtem ko so nemške izgube štele okoli 10.000 ljudi.

Kljub uspešnemu izkrcanju so sovjetske sile potem izgubile pobudo. Do maja 1942 so bile zopet izrinjene s polotoka Kerč. 4. julija 1942 se je predal še Sevastopol in ves Krim je padel v nemške roke.

3. Padalska operacija pri Vjazmi (1942)

D. Šuljkin: Padalski desant, razstava Velika domovinska vojna v umetniški fotografiji

Po uspešni protiofenzivi Rdeče armade blizu Moskve decembra 1941 se je sesula nemška operacija Tajfun za osvojitev sovjetske prestolnice. Sovražnik je bil potisnjen za 150-400 kilometrov proti zahodu.

Sovjetsko poveljstvo je odločilo, da je sedaj treba prevzeti pobudo v vojni. Januarja 1942 se je začela obsežna ofenziva proti nemški vojaški skupini Center, pri čemer so pomembno vlogo odigrali pristanki vojaških padalcev.

Januarja in februarja 1942 je več skupin padalskih sil pristalo v zaledju sovražnika pri Vjazmi. Za hrbtom sovražnika se je proti Wehrmachtu borilo več kot 10.000 sovjetskih vojakov s 320 možnarji, 541 strojnicami in 300 protitankovskimi orožji. Padalci bi morali presekati nemško oskrbovalno pot in se obrniti proti napredujočim nemškim silam.

Operacija ni šla po načrtih. Velika sovjetska ofenziva se je upočasnila zaradi velikih izgub Rdeče armade, vojaški padalci so namesto nekaj dni morali preživeti v sovražnikovem zatilju skoraj pet mesecev. Okrepili so jih s 1. gardnim konjeniškim korpusom, ki je uspel prodreti skozi sovražnikove položaje.

Te sovjetske sile so skupaj prečesale sovražnikovo ozemlje v dolžini nad 500 km. Izognile so se obkolitvam, se branile in izvajale protinapade, organizirale saboterske misije in zasede. Zaradi njihovih akcije je imelo pet nemških divizij zvezane roke.

Do junija, ko so se padalci in konjeniki znova srečali z glavnino sovjetskih sil, so ubili že več kot 15.000 sovražnikovih vojakov.

4. Operacija Donava (1968)

Sovjetski padalci vstopajo na vojaško transportno letalo An-12

Leta 1968 se je Češkoslovaška, ena od ključnih držav sovjetskega bloka, odločila za svojo pot. Pod vodstvom vlade Aleksandra Dubčka se je v državi začelo obdobje demokratizacije in liberalizacije, ki ga poznamo pod imenom Praška pomlad. Porodila se je nevarnost, da se bo država povsem ločila od sovjetskega vpliva.

Sovjetska zveza tega nikakor ni hotela dopustiti. Skupaj z drugimi zaveznicami iz Varšavskega pakta je začela Operacijo Donava – vojaško invazijo na državo s ciljem zamenjave aktualne oblasti z novo oblastjo, ki bo ubogala zahteve Moskve.

Enaindvajsetega avgusta ob 2.00 zjutraj je »civilno« letalo An-12 prosilo za dovoljenje za pristanek na praškem letališču Ruzyně (danes letališče Václava Havla) zaradi tehnične okvare. Pri pristanku je iz letala priteklo na stotine vojakov – padalcev sovjetske 7. gardne desantne divizije.

Sovjetski vojaki so hitro prevzeli nadzor nad letališčem in omogočili pristanek drugim silam z vso opremo. V Pragi je pristalo nešteto letal, vsako minuto eno novo. Hkrati so iz različnih smeri v Češkoslovaško vstopili močni bloki sil držav Varšavskega pakta. V operaciji je skupno sodelovalo več kot pol milijona vojakov.

Letala so pristajala tudi na drugih ključnih letališčih. V Brnu so vojaki skakali iz letal, še preden so se povsem ustavila. Ker so padalci nosili nove modre beretke, ki so jih šele pred kratkim sprejele sovjetske zračno-desantne sile, so domačini najprej zmotno mislili, da gre za vojake zveze NATO.

Ob 4.30 zjutraj so sovjetski padalci napadli vladne zgradbe ter za več ur zajeli Dubčka in njegove ministre, nakar so bili predani KGB-ju. Praška pomlad je bila popolnoma zatrta.

5. Operacija Past (1986)

Omejen kontingent sovjetskih sil v Demokratični republiki Afganistan

Operacija Past spada med največje sovjetske uspehe v afganistanski vojni. Z njo so sovjetske sile osvojile pomembno utrjeno oskrbovalno bazo mudžahidov v kraju Kokari-Šaršari na meji z Iranom.

Stvari sprva niso šle dobro. 18. avgusta 1986 so vojaki 345. neodvisnega gardnega padalskega polka načrtovali prikrit pristanek na vršacih blizu baze mudžahidov. Ampak, kot se je med to vojno tako pogosto zgodilo, so mudžahidi tudi tokrat dobro vedeli, kdaj in kje se bo zgodil pristanek.

Padalci so morali iti iz helikopterjev pod močnim sovražnikovim ognjem, zato je prišlo do visokih izgub, zlasti zaradi sovražnikovih možnarjev. Helikopterji Mi-8 so neprenehoma odvažali ranjence in prinašali rezerve na bojišče.

Padalci so naposled strli odpor in zagotovili pristanek glavnine sil. Sledil je hiter marš proti sovražnikovi bazi, ki je bila blokirana iz različnih smeri.

Sovjetske sile so ob podpori zračnih napadov s Su-25 in artilerijo zavzele bazo. Prevzele so nadzor nad 26 skladišči orožja, 25 utrjenimi hišami in 32 jamskimi zaklonišči. S tem je bilo uničeno delovanje ključne mudžahidske Zahodne združene skupine. Toda vodja Ismail Khan, eden ključnih poveljnikov v Afganistanu, je uspel pobegniti v sosednji Iran.

Še nekaj iz postsovjetske zgodovine:

Z granatometom proti koloni Natovih tankov: Podvig ruskega padalca na letališču Slatina na Kosovu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke