V Sovjetski zvezi je bilo veliko avtomobilskih tovarn, ampak možnost nakupa avta ni bila pogojena samo z denarjem. Nekateri celo verjamejo, da so sovjetske oblasti namerno omejevale proizvodnji osebnih avtomobilov, češ da bi sovjetski državljani z njimi dobili preveč svobode.
Moskva, 1930, Stalin blizu Bolšoj teatra, levo Rolls-Royce in Buick iz Garaže za posebne namene (garaže Kremlja)
Prva leta Sovjetske zveze je bila domača avtomobilska industrija milo rečeno šibka. Država je pretežno »nacionalizirala« tuje avtomobile, tudi tiste iz garaže ruskega carja, in jih uporabljala za uradne namene. Po revoluciji se je že lažje dalo priti do vozniškega dovoljenja in po vsej državi so se odpirale avtošole, a je nakup osebnega avtomobila še vedno veljal za stvar izrednega prestiža.
Lilija Brik in njen avto, leto 1929
Alexander Rodchenko/MAMM/MDF/russiainphoto.ruMed prvimi sovjetskimi državljani, ki so si lastili svoj avto, je bil pesnik Vladimir Majakovski. Leta 1928 je z dovoljenjem Komisariata za mednarodno in notranjo trgovino kupil Renaulta NN iz Francije za svojo ljubico Lilijo Brik. Sam pesnik ni vozil, Brik pa si je tega zelo želela, in tako je postala prva ženska z vozniškim dovoljenjem v Sovjetski zvezi. Čez nekaj let sta se ji pridružili operna pevka Antonina Neždanova, ki je leta 1931 dobila Forda A, in filmska zvezda Ljubov Orlova, ki je imela Packarda 120. Seveda so morali sovjetski prebivalci za pridobitev avta potovati v tujino, saj v Sovjetski zvezi ni bilo pooblaščenih prodajalcev vozil.
V 30. letih 20. stoletja je Sovjetska zveza začela razvijati svojo lastno avtomobilsko industrijo. A je država najprej potrebovala predvsem tovornjake, traktorje, avtobuse in vozila za različne uradne ustanove in organizacije (policija itd.). Sčasoma je sovjetsko vodstvo začelo razmišljati tudi o proizvodnji mestnega avtomobila za osebno rabo. Nastalo je več eksperimentalnih vzorcev prvih kosov GAZ-A in KIM 10-50, ampak je projekte zaustavila druga svetovna vojna.
Z leve proti desni: KIM-10, GAZ-AA, ZIS-5.
A. Knjazev/SputnikPo vojni so se v Sovjetski zvezi pojavila mnoga »trofejna vozila« Opel in Mercedes, domača avtomobilska industrija pa je začela proizvajati svoje modele, a pri tem v veliki meri kopirala ta tuja vozila. Do sredine 50. let 20. stoletja so sovjetski ljudje že dobili priložnost, da si kupijo svoj avto. Ampak: Povpraševanje po tehnološkem čudežu je bil veliko večji od tega, kar ja načrtoval Gosplan (državni komite za planiranje), zato je moral biti interesent za nakup avtomobila po več let na čakalnem seznamu. Nakupi so potekali neposredno prek organizacij, v katerih so bili zaposleni. »Denar skupaj spravil, avto nabavil!« je bil priljubljen slogan v tistih časih.
Pri nakupu avta so se ljudje soočali z dvema velikima ovirama: prvič, potrebno je bilo prihraniti dovolj denarja, drugič, potrebno se je bilo uvrstiti na čakalni seznam, a nanj ni prišel kar vsak. Povprečen sovjetski delavec je zaslužil 800 rubljev, medtem ko je Moskvič 401 stal 8.000 rubljev, Pobeda pa 16.000. Povprečna čakalna doba za avto je znašala približno štiri leta, zato je bilo realno pričakovati, da interesent v vmesnem času prihrani dovolj denarja. Vendar so se nato v 60. letih z monetarno reformo cene spremenile.
Po novem je povprečna plača znašala 170 rubljev na mesec, Moskvič je stal 5.000 rubljev, Volga pa dvakrat toliko. Ampak, najsi se to sliši še kako čudno, se je za nakup avta zanimalo vse več ljudi. V 60-ih je bilo v Moskvi registriranih 150.000 avtomobilov, v 70-ih pol milijona osebnih in javnih vozil.
Avtomobilska tovarna Leninov Komsomol
S.Solovjov/SputnikSpremenil se je tudi sistem uvrščanja na čakalni seznam. V začetku 60-ih se je bilo mogoče uvrstiti na seznam samo preko delovnega mesta, avtomobile pa se je podjetjem dobavljalo neenako – neko leto je lahko eno podjetje dobilo dva avta, drugo pa nekaj deset. O tem, kdo se bo znašel na seznamu, so odločali sindikati, ki so to možnost izkoriščali kot nekakšen bonus. Posameznik je moral običajno čakati šest ali sedem let. Pa še ena posebnost je bila: za nakup nekaterih dobrin je bilo mogoče v Sovjetski zvezi vzeti posojilo, avto pa je bilo mogoče kupiti le neposredno z gotovino.
Promet v Moskvi, 1960
Boris Kosarev/russiainphoto.ruKo je oseba po na videz neskončnem čakanju le prejela dokument, ki je dovoljeval nakup avtomobila, je postopek izgledal nekako takole. Na kartici so bili navedeni datum in ura, ko je bilo mogoče priti po avto, in cena vozila. Tale na sliki na primer sporoča, da oseba pride na vrsto 22. 9. 1977 med 8. in 14. uro, VAZ 2106 pa je stal 7.930 rubljev. Barva avtomobila je bila loterija – dobili ste avto v tisti barvi, v kateri jih je pač tovarna proizvajala v zadnji pošiljki.
Nekateri ljudje so lahko preskakovali vrsto za nakup avtomobila. Neki uporabnik ruskega avtomobilističnega foruma se spominja: »Moj dedek, ki je delal za rudarsko-predelovalni obrat v Norilsku, je dobil Lado 21013 po petih letih. Sosedi so ponudili možnost, da bi ga vzeli oni v zameno za stanovanje v regijskem središču, ampak moja babica se ni dala in je vztrajala, da je avto darilo za njenega vnuka. Vozil sem ga kakih 15 let, sedaj pa rjavi v stari garaži.«
Moskvič-2138
Valentin Mastjukov/TASS»Gosplan ni upošteval rastočih dohodkov državljanov in število proizvedenih avtomobilov je strogo sledilo navodilom od zgoraj, čeprav bi lahko proizvedli veliko več avtomobilov,« se spominja drugi uporabnik foruma. »Moj dedek je kupil Volgo za 9.500 rubljev leta 1975. Bil je poveljnik z zvezami in je šel v tovarno GAZ po svoj avto po telefonskem klicu. Leta 1985 pa ga je prodal za 18.000 rubljev – z drugimi besedami, avto je bil star 10 let, ampak se mu je zvišala cena zaradi preskromne dobave. Za 11.000 rubljev pa si je potem kupil novo Volgo.«
Avtomobilska tovarna Leninov Komsomol
Boris Kaufman/SputnikTiste čase je bila priljubljena loterija Sportloto, ker je ponujala tudi možnost, da zadenete avto. Zanimivost: Leta 1972 je takšno srečo imela mati Vladimirja Putina, ki je dobila belega Zaporožca.
Vladimir Putin z Zaporožcem
Dmitrij Astahov/SputnikAmpak z nakupom avta tegob še ni bilo konec. Potrebno ga je bilo oskrbeti z gorivom, a je bilo bencinskih črpalk zelo malo. Treba je bilo dobiti rezervne dele in kupiti garažo, saj bi lahko bil avto hitro opraskan, če bi bil parkiran nekje zunaj na ulici.
Tudi v tujini so krožile šale o tem, kako naporna in dolga je bila pot do avta in drugih dobrin v ZSSR. Ameriški predsednik Ronald Reagan je na primer leta 1988 govoril tole:
»V Sovjetski zvezi morate za nakup avta čakati deset let. Pa pride kupec, vplača denar, vodja oddelka pa mu reče:
- V redu, pridite čez deset let po avto.
- Zjutraj ali popoldne?
- Čez deset let? Je to res pomembno?
- Da, zjutraj bo prišel vodovodar.«
Znano je, da je imel prvi kozmonavt Jurij Gagarin v lasti dve Volgi (eno si je kupil sam, drugo mu je podarilo sovjetsko vodstvo) in futuristični športni avto Matra-Bonnet Djet VS, ki ga je dobil v dar med obiskom v Franciji. Glasbenik in igralec Vladimir Visocki je za časa svojega življenja imel modrega Mercedes-Benz S-Class W116 saloon in rjavega Mercedes-Benz SLC coupe. Igralci so pogosto kupovali tuja vozila med turnejami v tujini, za kar so predhodno dobili dovoljenje državnega vodstva.
Jurij Gagarin in njegov avto Mantra
Valentin Mastukov/TASSDrugi so do redkega avta prišli na druge načine. Sovjetskim voditeljem so tuji voditelji pogosto dajali v dar v tujini proizvedena vozila, podobno so jih nakupovala tuja veleposlaništva. Do 60-ih oziroma 70-ih so nastala pooblaščena središča za prodajo vozil tuje izdelave iz druge roke (najprej v Moskvi, potem še v drugih velikih mestih), ki so bila »odpisana« po prometnih nesrečah, za ceno sovjetskih avtov. Zdelane tuje modele so kupovali ne samo tisti, ki so si obupano želeli tujega modela, ampak tudi tisti, ki se niso zmogli uvrstiti na seznam za nakup sovjetskega avtomobila. Novopečeni lastniki so potem morali sami popraviti avto in včasih so za to porabili vrsto let. Nekateri pa so celo imeli srečo, da so dobili avto, ki ni potreboval popravil, ampak je bila pogosto ta »sreča« pogojena z dobrimi vezami in poznanstvi.
Sovjetski igralec Ivan Dihovični se spominja, kako je kupil Alfo Romeo, ki je pripadala ženi argentinskega veleposlanika. »Najprej so mi Alfo ocenili na vrednost Zaporožca, ampak trik ni deloval, ker jo je hotel kupiti še nekdo drug, zato sem moral zanjo plačati ceno Žigulija.« Po nakupu avta se je spoprijateljil z mehanikom italijanskega veleposlaništva. »Pomagal mi je servisirati avto, nekega dne pa mi je rekel: 'Če hočeš, ti lahko pripeljem Ferrari Dino.' Seveda sem rekel 'ja'. Kupil je avto. Ampak potem se je moral Ferrari poškodovati v prometni nesreči, drugače ne bi mogel priti v enega od središč za prodajo odpisanih vozil. Sedaj si pa predstavljajte prizor: 70. leta, Sadovoje kolco [znana krožna cesta okoli strogega središča Moskve], samo nekaj avtov na cesti. Naenkrat prileti Ferrari in se zaleti v nedolžnega voznika tovornjaka, ki je skoraj osivel po takšnem presenečenju.«
Zastava-1300 na razstavišču VDNH
Viktor Gorkin/MAMM/MDF/russiainphoto.ruLeta 1985 se je Sovjetska zveza odprla za množičen uvoz tujih rabljenih avtov, med drugim so prihajale češke Škode, jugoslovanske Zastave in vzhodnonemški Trabanti. Začel se je avtomobilski bum: že do razpada Sovjetske zveze je bilo samo v Moskvi okoli milijon avtov.
Priporočamo še: 7 okolju prijaznih navad iz sovjetskih časov, ki bi se jih danes lahko držali za reševanje planeta
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
