Pohod Paskjeviča nad Madžarsko: Kako (in zakaj) je Rusija rešila Habsburško monarhijo?

Situacija v Habsburškem imperiju je konec pomladi leta 1849 postala izjemno kritična. Čeprav je avstrijski vojski uspelo zavarovati Dunaj in spraviti pod nadzor številne uporniške regije v monarhiji, se je izkazalo, da ni sposobna zadušiti madžarske revolucije, ki se je razširila v Transilvanijo. Madžarski odred pod poveljstvom generala srbskega rodu Jovana Damjanića (Jánosa Damjanicha) je vstopil v Szolnok. Poskusi Josipa Jelačića, da bi zaustavil napredovanje madžarskih sil, so bili neuspešni. Avstrijska vojska je bila razbita v bitki pri Isaszegu, 14. aprila pa je Lajos Kossuth razglasil neodvisnost Madžarske, sebe pa za vodjo nove republike. Samo deset dni zatem so Madžari ponovno vzpostavili nadzor nad Pešto. V začetku maja so spravili pod nadzor skoraj celotno Slovaško, Kossuth pa je napovedal pohod na Dunaj.

Zaradi težke situacije, v kateri se je znašla Habsburška monarhija, je mladi cesar Franc Jožef zaprosil za pomoč ruskega carja Nikolaja in 21. maja je bil podpisan varšavski dogovor, v katerem se je Rusija zavezala, da bo pomagala Avstriji. Zaradi intervencije za ohranitev Svete alianse je Nikolaj I. dobil vzdevek »evropski žandar«. Intervencija na Madžarskem je bila dojeta kot »monarhistični intervencionizem«.

Junijska kampanja

Aprila 1849 se je ruska vojska pod poveljstvom feldmaršala Paskjeviča s 120.000 vojaki in 450 topovi zbrala na jugu Poljske. Avstrijski kancler Schwarzenberg je zaprosil, da se na Dunaj pošlje večjo enoto ruske vojske. Paskjevič je poslal eno divizijo z 11.000 vojaki in 48 topovi pod poveljstvom generala Panjutina. Divizija je bila po železnici premeščena iz Krakowa na Dunaj. Ideja je bila ustvariti premoč nad madžarskimi enotami z mešanimi avstrijsko-ruskimi napadi z različnih smeri. Napad ruskih sil se je začel 20. junija.

Drugi in tretji korpus pod poveljstvom generalov Kuprijanova in Rüdigerja sta se odpravila proti Budimpešti, medtem ko je četrti korpus Čadajeva krenil v dolino reke Tise proti glavnemu žarišču revolucije Debrecenu. Korpus Čadajeva je izpolnil nalogo in 28. junija pod obstreljevanjem prečkal Tiso, 3. julija pa vstopil v Debrecen. Po desetih dneh napadanja je ruska vojska s severa 30. junija zavzela tudi Miskolc, kjer je ustavila napad. Razlog je bilo pomanjkanje zalog in izbruh bolezni.
Medtem se je avstrijska vojska ob podpori divizije Panjutina borila proti madžarski vojski generala Artúrja Görgeyja. Po upornem vztrajanju so se Madžari umaknili v trdnjavo Komorn.

Ruska vojska je zapustila Miskolc in krenila v smer Budimpešte. Ko je Görgey izvedel za ruski preboj proti prestolnici, je z okoli 40.000 vojaki krenil iz Komorna ob Donavi proti Pešti. Zaščita prestolnice je bila glavna naloga. Paskjevič je ob informaciji o madžarskih premikih ukazal 4. korpusu, da krene iz Debrecena proti Miskolcu, da pomaga glavnim silam, če bi Madžari začeli ogrožati komunikacije. Upal je, da bodo Avstrijci bolj agresivno preganjali madžarske sile, ki so krenile proti ruski vojski. A njegovo upanje je bilo zaman.

Iskanje generala Görgeyja in zlom madžarske revolucije

Ko je dojel, da so ruske sile številčnejše, se je madžarski general Görgey kolikor je le mogel izogibal neposrednemu spopadu in odgovoril z manevrsko vojno. Kljub temu se je pri mestu Vancen zgodil prvi manjši spopad, v katerem je umrlo okoli 400 Rusov in Madžarov. Görgey je krenil proti severu, da bi se v Banatu združil z vojskama Bema in Dembińskega (dveh poljskih poveljnikov) in mogel parirati premočnemu sovražniku s 120.000 vojaki. A ta načrt se je izkazal za nerealnega.

Paskjevič je 19. julija prečkal Tiso in dobil informacije o pohodu Görgeyja na Debrecen in mu ponovno poskusil presekati pot. Dva dni kasneje, 21. julija 1849, je pri Debrecenu prišlo do bitke med rusko vojsko z 62.000 vojaki in 300 topovi ter krilno vojsko Madžarov pod poveljstvom Jószefa Nagysándorja z 8.000 vojaki in 41 topovi. Madžarski korpus je bil razbit in se komaj izognil popolnemu uničenju. Na ruski strani je bilo 337 padlih in ranjenih, na madžarski pa 4.000.

Vzporedni teater dušenja madžarske revolucije se je odvil v Transilvaniji, kjer je 5. korpus generala Lüdersa s 26.000 vojaki napadel madžarsko vojsko z 32.000 vojaki pod poveljstvom poljskega generala Józefa Bema. Med 20. junijem in 30. julijem je ruska vojska pod poveljstvom Lüdersa nanesla niz porazov Madžarom pri Făgărașu, Sibiuu in Segesvárju (Sighișoara), nakar je bila revolucija v Transilvaniji popolnoma zlomljena. Bem se je odločil z vojsko kreniti proti Temisvarju (Timișoara), kjer je sodeloval v zadnji veliki bitki madžarske revolucije 9. avgusta 1849. Po zmagi združene rusko-avstrijske vojske pod poveljstvom Juliusa von Haynaua in Fjodorja Panjutina pri Temisvarju je bil vsak nadaljnji odpor nesmiseln. Görgey je kapituliral s preostalo vojsko 30.000 vojakov. Ruska intervencija se je izkazala kot odločilno in rešilno za Habsburški imperij.

V ruskem zgodovinopisju in sami takratni ruski politiki pa je intervencija v glavnem ocenjena negativno. Ko se je branilo doktrino Svete alianse, je Rusija podpirala Avstrijo, medtem pa je morala nekaj let kasneje med krimsko vojsko zaradi preteče nastrojene Habsburške monarhije držati precejšnje število svoje vojske na vzporedni fronti. Ko je ocenjeval svoje sodelovanje v zadušitvi madžarske revolucije, je Nikolaj I. rekel, da bo zgodovina poznala dva bedaka: »Eden sem jaz, drugi pa poljski kralj Jan Sobieski.« S tem je meril na to, kako je Rusija rešila Habsburge v ključnem trenutku.

Preberite še:

Mož, ki je Rusiji priboril Krim: Kdo je bil Grigorij Potjomkin?