Zakaj Sovjetska zveza ni bila obljubljena dežela za Jude?

Sovjetski Judje na poti v Izrael

Sovjetski Judje na poti v Izrael

Legion Media; Moshe Milner/Nacionalna zbirka fotografij Izraela
Kljub temu da ZSSR ni bila uradno antisemitska, je sovjetska družba po drugi svetovni vojni vseeno na tisoče Judov, tudi tiste, ki so pripadali intelektualni eliti, izrinila v Izrael, ZDA in druge države.

»Antisemitizem kot ekstremna oblika šovinizma je najnevarnejša sled kanibalizma,« je izjavil Josif Stalin leta 1931, ko je odgovarjal na vprašanje ameriške Judovske tiskovne agencije (Jewish News Agency). S tem je poudaril, da ZSSR kot internacionalistična država nima nič proti Judom in nobenega opravka z antisemitizmom. A resničnost je bila drugačna.

Prav Stalin je namreč izbrisal znane voditelje boljševikov judovskih korenin (Leva Trockega, Grigorija Zinovjeva, Leva Kamenjeva itd.) s sovjetske politične arene, po drugi svetovni vojni pa je začel kampanjo proti Judom v sovjetski kulturi, znanosti in javnem življenju. Uradno so jih imenovali »kozmopoliti brez korenin« a vsakdo je vedel, za koga gre. »Če nočeš biti označen za antisemita, reci Judu kozmopolit« se je glasil priljubljen pregovor iz tistih časov.

Stalinova smrt leta 1953 je bila za Jude veliko olajšanje. Država je prenehala s protijudovsko kampanjo, a kljub temu so ostali najmanj priljubljeni otroci domovine.

Nezaupanje

Zaposleni na izraelskem veleposlaništvu v moskovski sinagogi leta 1964. Tri leta kasneje je ZSSR veleposlaništvo zaprla.

Rusija ima na žalost dolgo zgodovino antisemitizma. V Ruskem imperiju v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju so slabo izobražene množice verjele, da so Judje sovražno nastrojeni proti kristjanom in o njih so krožile absurdne govorice, češ da pijejo kri pravoslavnih dojenčkov. Do petdesetih letih je bil ta pogled že bolj ali manj ovržen, ostalo pa je dojemanje Judov kot ljudi z velikim finančnim vplivom povsod po svetu.
Razglasitev neodvisnosti Izraela leta 1948 je položaj sovjetskih Judov le še poslabšala. Od takrat naprej je Kremelj nanje gledal sumničavo, češ da imajo v mislih izraelske interese ne pa sovjetskih.

»Biti Jud je bilo nekoliko sramotno, ko sem bil majhen. Ravno toliko, da ni bila prepovedana sama beseda ’Jud’. Po drugi strani so oblasti kritizirale sioniste ne Judov kot takih … Večina ljudi niti ni vedela, da sionizem v bistvu pomeni idejo ustvarjanja judovske države, zato so ta pojem hitro povezali z Judi na splošno,« razlaga Lev Simkin, pisatelj in publicist, ki je odraščal v ZSSR v šestdesetih in sedemdesetih.

Tanka meja

Prizor z nikoli prikazanega sovjetskega protisionističnega (in protijudovskega) filma iz leta 1973

Težava s sovjetskim antisemitizmom po Stalinovi dobi je bila v tem, da je bil skrit in se ga uradno ni spodbujalo. Bil je omejen na ljudsko nedostojnost, v medijih pa se je kritiziralo le državo Izrael, saj je Moskva močno podpirala arabske države v večnem konfliktu z Izraelom, in zato je bila Judovska država naravni sovražnik.

Oblasti so delale vse, da ne bi prestopile določenih meja. ZSSR je bila nastrojena proti sionizmu ni pa bila antisemitska sama po sebi. Tako na primer leta 1973 niso predvajali filma Tajno in jasno (Cilji in dejanja sionistov), ker je vseboval kadre iz nacističnih propagandnih filmov, ki so govorili o domnevni globalni judovski zaroti. Leonid Brežnjev se je odločil, da je zadeva preveč sporna, potem ko je prejel pismo kamermana judovskega porekla Leonida Kogana, ki se je glasilo: »To je darilo za tiste, ki obrekujejo našo državo … Film je poln nam tuje ideologije. Ko ga pogledaš, dobiš občutek, da so sionizem in Judje isto.«

Težave

Sovjetski potni list z oznako nacionalnosti

Biti Jud v ZSSR kljub temu ni bilo lahko, še posebej ob dejstvu, da je sovjetski osebni dokument vseboval zloglasno »5. točko«, kjer je bil zapis nacionalnosti. Tistim, ki so imeli zapisano »judovska«, so bila določena vrata enostavno zaprta, kot na primer delo diplomata ali obveščevalca v KGB-ju, ali pa na primer vpis na Fakulteto za mehaniko in matematiko na Moskovski državni univerzi.

»Po letu 1967 praktično ni bilo Judov, ki bi se lahko vpisali na to fakulteto … najbolj nadarjenim, ki so zmagali na matematični olimpijadi, so naložili izjemno težke sprejemne izpite. Akademik Saharov (Andrej Saharov, znani fizik in aktivist za človekove pravice) je rekel, da je potreboval eno uro zavzetega dela, da je rešil matematični problem, za katerega je imel judovski kandidat zgolj 20 minut časa,« se spominja publicist Mark Ginsburg. Takšne politike pa niso spodbujale oblasti. Kot navajajo mnogi viri, je to bila izključno iniciativa vodstva fakultete. A država po drugi strani tudi ni sprejela nobenih ukrepov, da bi bila fakulteta bolj inkluzivna.

Mnogi judovski starši so otrokom poskušali olajšati življenje, tako da so jih prikazovali kot Ruse, Ukrajince, Tarate ipd., v kolikor so bili iz mešanih zakonov. A to ni zmeraj delovalo. Priljubljeni pregovor je pravil: »Če se kaj zgodi, te bodo udarili po obrazu, ne po potnem listu«.

Judovski študentje v ZSSR (1979)

Vsakršna omemba judovskega izročila je bila prepovedana, tudi ko je šlo za holokavst: »Nad Babjim Jarom ne stoji noben spomenik,« je pisal pesnik Jevgenij Jevtušenko o kraju, kjer so nacisti v Ukrajini leta 1941 pobili več kot 100.000 Judov, in imel je prav – Sovjetska zveza nikoli ni prepoznala nobenih posebnih protijudovskih pobojev in je vztrajala na tem, da so vsi sovjetski državljani med vojno trpeli enakovredno.

Zaradi vsega tega mladi sovjetski Judje niso bili preveč naklonjeni ZSSR. Istočasno je Izrael postajal vse močnejši in v vojnah leta 1967 in 1973 premagal arabske države ter ubranil svojo samostojnost. »Pojavila se je podoba zmagovalne države in sovjetski Judje so začeli razmišljati v smislu ’’tukaj se sramujemo svoje identitete, v Izraelu pa so ponosni na to, da so Judje’’,« v filmu Ruski Judje razlaga novinar Leonid Parfjonov. Tako je ideja o emigraciji postala vse bolj privlačna.

Eksodus

Levo: sovjetski potni list z izstopno vizo, desno: Ide Nudel, ena od judovskih migrantov po prihodu v Izrael

V petdesetih in zgodnjih šestdesetih izseljevanje iz ZSSR za sovjetske državljane ni prišlo v poštev. Pridobiti je bilo treba izstopno vizo, za katero je moral posameznik iti skozi birokratski pekel (na primer pridobiti je bilo treba dovoljenje delodajalca in partijskega uradnika) in plačati pristojbino v višini cene novega avtomobila.

A v sedemdesetih se je država omehčala, za kar je obstajala vrsta razlogov: Otoplitev odnosov z ZDA (obisk predsednika Nixona v Moskvi leta 1972) je Kremelj spodbudila, da utiša tiste, ki so na Zahodu obrekovali ZSSR zaradi pomanjkanja človekovih pravic. Poleg tega so bili protesti tudi doma. 24. februarja 1971 je skupina 24 Judov, ki jim je bilo zavrnjeno zapustiti državo, okupiralo zgradbo Vrhovnega sovjeta ZSSR in zahtevalo pravico do odhoda. Ker so uspeli pritegniti pozornost tujih medijev, so oblasti večini dovolile, da zapusti državo.

Po tem se je odnos sovjetskih oblasti do judovskih migracij večkrat spremenil, od relativne svobode v sedemdesetih do strogih restrikcij v osemdesetih. A na splošno so Judje v ZSSR postali tako nezaželeni, da so jih oblasti pustile, da odidejo. Med 1970 in 1988 se je iz Sovjetske zveze izselilo 291.000 Judov in njihovih družinskih članov ter se naselilo v Izraelu, ZDA in drugih državah po svetu. Morda so pogrešali svojo domovino – ne pa tudi partijskega vodstva.

Preberite še:

Evropski judovski kongres: Največ taborišč nacistov je osvobodila Rdeča armada

Ruski Judje, ki so služili kot generali v Hitlerjevi vojski

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke