Do ušes v dolgovih: Kako so si Rusi sposojali denar?

Regionalni umetniški muzej v Voronežu/arhiv
Prve »kredite« v Rusiji je izdajala Ruska pravoslavna cerkev, sledila je država z ustanovitvijo bank. A te banke so kreditirale plemstvo in tudi državo samo. Ruski bančni sistem je bil obsojen na neuspeh od samega začetka, mi pa smo tokrat pogledali v njegovo zgodovino.

Leta 1897 so v Hersonu oprostili Vadima Butmija de Katzmana za umor Ojzera Dimanta, znanega posojilodajalca. Obtoženčev odvetnik je na obravnavi nastopil z burnim govorom, v katerem je pokojnega obdolžil oderuških obresti, ki so bile očitno tako velike, da so človeka privedle do tega, da je storil zločin.
Rusi so zmeraj strastno sovražili oderuhe in pogoltne bankirje. A nobena družba ne more delovati brez neke oblike kreditnega sistema. Kako se je torej ta sistem razvil v Rusiji in zakaj je bil obsojen na propad že od samega začetka?

Pregrešne obresti

Pravoslavna cerkev je uradno prepovedovala svojim članom, da bi se ukvarjali s posojanjem denarja, a življenje v Ruskem imperiju je zmeraj določalo lastna pravila preživetja.

V stari Rusiji so samostani in cerkve predstavljali edino varno zatočišče, kamor niso vstopali nobeni razbojniki ali lopovi – niti Mongoli, zahvaljujoč njihovi obljubi, da bodo svete kraje pustili pri miru. Na drugi strani je lahko vašo zemljo z vsem, kar je bilo na njej, kadarkoli zaplenil kak knez ali tolpa. Cerkev je zato bila edina ustanova, kjer je bilo varno hraniti premoženje. Kamnite cerkve in samostani so bili še posebej varni v času, ko je prevladoval les in so bili požari pogosti.

Velika večina Rusov v 16. in 17. stoletju se je komaj prebila čez mesec, revščina je bila vseprisotna. Cerkve so bile edini posojilodajalec in tako so ljudje pogosto prihajali s prošnjami po izposoji denarja v zameno za kasnejše poplačilo v obliki osebne lastnine. Kljub nasprotovanju cerkvenih in državnih oblasti, so cerkve in samostani opravljali vlogo kreditnih institucij.

Notranjost pisarne iz 17. stoletja z omaro za shranjevanje dokumentov

Dolžniki so svoje dolgove poplačali bodisi s fizičnim delom, služenjem vojaškega roka ali oddajanjem zemlje, zlatnine, orožja, živine itd. Obresti so znašale tudi do 20 odstotkov letno. Situacijo je poslabšalo sveto (dobesedno) prepričanje tlačanov, da v kolikor ne bodo poravnali svojih dolgov, ne bodo prišli v nebesa, in če izposojevalec večkrat ni povrnil dolga, so mu pretile »peklenske muke« v onostranstvu.
Do 17. stoletja so te prakse prerasle v pravi finančni sistem, znotraj katerega so si samostani med sabo odkupovali dolgove, plačevale pa so se posebne obresti na obresti. Če je nek tlačan zavrnil poplačilo dolga, je lahko sam postal cerkvena lastnina. Ta sistem seveda ni imel nobenih varnostnih zaklopk, ki bi preprečevale zlorabe.

Kdo je financiral plemstvo?

Država takšnemu sistemu seveda ni bila najbolj naklonjena. Z zastavljanjem svoje zemlje skupaj s tlačani bogati zemljiški posestniki niso mogli zagotoviti dovolj ljudi za vojaško službo in tako je bil car prisiljen ustanoviti stalno vojsko. To je vodilo v gospodarsko slabenje in proti koncu 17. stoletja je cerkev posedovala že skoraj tretjino vse obdelovalne zemlje v Rusiji.

Peter Veliki je temu naredil konec, tako da je z reformami in zaseganjem zemlje napadel cerkveno moč. A kljub temu, da je uspešno vrgel cerkev s kreditnega prestola, Rusija še vedno ni imela delujočih kreditnih institucij, medtem ko je zapravljala gore zlata za vojne namene in razvoj. Sam Peter si je izposojal denar od evropskih voditeljev, med katerimi je bila tudi slavna rodbina Medičejcev. Medtem so se s posojili začeli ukvarjati tudi ruski plemiči in prvi podjetniki.

Zgradba Sanktpeterburške kovnice

Carica Anna Ivanovna je leta 1733 ukazala sanktpeterburški kovnici, da daje posojila po fiksni 8-odstotni obrestni meri. A tudi po tem ukrepu so si lahko ta posojila privoščili samo najbogatejši plemiči, poleg tega pa je začetni kapital kovnice bil majhen, saj ta ni mogla investirati v trgovino ali proizvodnjo kot bi to lahko počela prava banka. Trgovci in majhni zemljiški posestniki so si izposojali drug od drugega, tlačani pa so bili iz tega sistema praktično popolnoma izključeni vse do ustanovitve prve »kmečke banke« leta 1882.

Zemljiški posestniki so zapravljali na veliko, medtem ko so prihodke od posesti dobivali enkrat letno. Potreba po posojilih je tako bila stalna.

Carica Jelizaveta je sicer leta 1754 izdala ukaz o ustanovitvi dveh pravih bank – plemiške in trgovske. A ti instituciji sta imeli malo financ. Povprečni plemič v Rusiji je z lahkoto pridelal 10-15 tisoč rubljev dolga, medtem ko je celotno premoženje plemiške banke znašalo 750 tisoč rubljev. Zapravljanje enostavno več ni moglo iti naprej s takšno hitrostjo, še posebej ker je bil ves smisel ustanovitve banke v tem, da plemstvo obvaruje pred obubožanjem. Ruski plemiči so bili ključni v vlogi vojaških poveljnikov in za upravljanje državniških funkcij.

Plemiška banka v Sankt Peterburgu

Tega so se seveda dobro zavedali, zato se jim ni mudilo z vračanjem dolgov. Biti v dolgovih takrat ni veljalo za nekaj sramotnega in najbogatejših aristokratov tako ali tako nihče ni mogel prisiliti v poplačilo. Carica pač ni hodila naokoli in trkala na vrata. Grigorij Orlov, eden od ljubimcev Katarine Velike, je carico prosil za 5-10 tisoč rubljev tedensko. Tudi palače Orlova so bile grajene z državnim denarjem. Niti Grigorij Potjomkin (najbogatejši človek v Rusiji) ni vračal svojih dolgov, čeprav je uspel pridelati tudi do vrtoglavih 3,5 milijona rubljev dolga naenkrat!

Trgovska banka v Moskvi (1903)

Skratka, rusko plemstvo se je naučilo živeti v večnih dolgovih. Dolžni so bili na vse konce in kraje in na tej točki so v igro vstopile banke – nekdo si je izposodil ogromno vsoto denarja in z njim poplačal vse svoje dolgove. Tako je ostal dolžan samo eni instituciji.

Ni si težko zamisliti, da tak sistem na dolgi rok ni mogel delovati, saj je bilo ogroženo celotno gospodarstvo države. Leta 1782 se je trgovska banka združila s plemiško, samo štiri leta zatem pa je bila slednja likvidirana in namesto nje je nastala Državna kreditna banka. A tudi to ni odpravilo ukoreninjenih napak ruskega kreditnega sistema.

Bankovec za 100 rubljev s podobo Katarine Velike

Na carjevi grbi

Biti plemič v carski gardi na predvečer 19. stoletja ni bilo poceni. Plemič je moral kupiti vso opremo, od pozlačene uniforme do konjev in orožja. Povrhu tega je moral imeti še veliko stanovanje in vojno spremstvo. Če mu je katera od teh stvari umanjkala, so sledile sankcije, ki so ga lahko stale tudi kariere. Vrste carskih gardijskih polkov so zapolnjevali plemiči, ki so jim morali starši redno pošiljati dodaten denar poleg vojaškega davka. Kljub dokaj dostojni letni plači polkovnika, ki je znašala 1.200 rubljev, je bilo v tistih časih z lahkoto odšteti po 10-15 tisoč rubljev za doto in podobne stvari.

Portret gardijskega konjeniškega polkovnika J. V. Davidova

Vlada je delala vse, kar je bilo v njeni moči, da bi ohranila plemstvo. Letna obrestna mera v bankah je bila znižana na 4-5 odstotkov, medtem ko je bila zemlja v primeru neplačila dolga zgolj »vzeta v oskrbo«, namesto da bi jo država dokončno zaplenila. Zaradi številnih ukrepov za ohranjanje razsipnega življenjskega sloga zgornjega sloja, se v Rusiji nikoli ni razvil zdrav odnos do ravnanja z denarjem. Med plemstvom je prevladovala mentaliteta, da ni poplačilo dolgov ni neka nujnost, saj tako ali tako služijo carju in državi kot člani garde ali javni uradniki.

Leta 1763 pa plemstvu več ni bilo treba služiti državi in tako so lahko »zaživeli« brez obveznosti na svojih posestvih. Kljub temu da so bila ta posestva večkrat »začasno zasežena«, pa v praksi to ni pomenilo nobene spremembe. Leta 1850 sta bili pod to začasno zasego že dve tretjini zemlje v Rusiji (vključno s pripadajočimi tlačani).

V 19. stoletju si je vlada izmislila številne nove oblike finančnih institucij. Leta 1860 je bila ustanovljena Državna banka Ruskega imperija, ki jo je vodil Aleksander von Stieglitz, tujec in sin najzanesljivejšega bankirja v takratni Rusiji Ludwiga Stieglitza.

Poslopje Državne banke v Sankt Peterburgu (začetek 20. stoletja)

Glavna funkcija državne banke je bila kreditirati državo samo kot tudi obubožane komercialne banke in seveda plemstvo. Posojila so se najprej izdajala državni zakladnici. Ta je bila leta 1879 Državni banki dolžna 478,9 milijona rubljev in to ob državnem proračunu, ki je znašal 628 milijonov. Trajalo je 22 let, da je bil dolg poplačan.

Zgodovina ruskega bančnega sistema druge polovice 19. stoletja je zapletena, a v glavnem lahko rečemo, da je ta služil predvsem državi in najbogatejšim. Leta 1917 so na primer izdatki za vojno znašali kar 90 odstotkov vseh bilanc Državne banke.

Kljub temu da je bila Državna banka Rusije med najaktivnejšimi v Evropi (glede na število operacij), nikoli ni postala finančno vzdržna. Glavni razlog propada ruskega kreditnega sistema pa je bil v tem, da je aristokracija kronično zanemarjala svoje plačilne obveznosti, in čeprav so služili kot državni uradniki in vojaški častniki, so plemiči sledili predvsem lastnim finančnim interesom.

Preberite še:

»Ne žri kot svinja« ali kako je Peter Veliki svoje dvorjane učil bontona

Dvoboji ruskih plemičev: Kako so umirali za čast v ruskem imperiju

Dolga pot do svobode: Osvoboditev tlačanov v carski Rusiji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke