Pjotr I., ki je vladal v zgodnjem 18. stoletju, ko je v Rusijo iz Evrope prišla moda dvoboja, ni bil posebej srečen zaradi tega pojava. "Obesiti jih [udeležence dvobojev], žive ali mrtve," je ukazal car leta 1715. Stroge besede niso prav nič pomagale. Pravzaprav ni znano, ali je bil sploh kakšen dvobojevalec obsojen na smrt v tem času. Res je, da dvoboji takrat niti niso bili tako priljubljeni. Ti so svoj razmah doživeli šele konec 18. in na začetku 19. stoletja. Kako je prišlo do tega in zakaj?
V zgodnjem 19. stoletju se je Rusija borila proti Napoleonu in končno premagala francoskega cesarja leta 1812. Plemiči, ki so sodelovali v vojni kot oficirji, so se že navadili dokazovati svoj pogum, zato jim je v času miru to manjkalo.
Po besedah Aleksandra Vostrikova, avtorja Zgodovine ruskih dvobojev, so istočasno plemiči na ta način lahko še enkrat poudarili, da so predstavniki izbrane družbe. Trgovec ali kmet ni imel pravice izzvati plemiča na dvoboj. Braniti svojo čas na takšen način je bil privilegij.
Pa tudi dolg. Plemič, ki ni želel na dvoboj izzvati človeka, ki ga je užalil, je postal nezaželen v visoki družni. V 19. stoletju je bilo to verjetno hujše od smrti, vsaj za aristokrate. To, da so bili dvoboji prepovedani, sploh ni bilo pomembno.
V večini primerov so se moški dvobojevali zaradi žensk. Možje so na dvoboj pogosto izzvali ljubimce svojih žena ali moške, za katere se je govorilo, da dvorijo ženam. Tako je prišlo tudi do poslednjega dvoboja Aleksandra Puškina. Ali pa sta se dva moška, zaljubljena v isto žensko odločila, da preko dvoboja izvesta, kdo ima večje možnosti.
Omenjeni Puškinov dvoboj ni bil edini v njegovem življenju. Pesnik je precej pogosto na dvoboj pozval tiste, ki ga niso spoštovali. Zadnji boj z Dantesom je bil njegov 21. dvoboj.
Moški so se lahko udarili tudi zaradi pijanskih konfliktov, nepoštenega kartanja in neumestnih šal, pa tudi zaradi razprav o književnosti. Kot pravi Vostrikov, če je bila ulica preozka, da bi se srečali dve kočiji, je rešitev le ena - dvoboj! Če se kdo v koga po nesreči zaleti - dvoboj! Če vas je kdo pogledal postrani - dvoboj! Mnogi ruski plemiči so živeli kot prave tempirane bombe.
Pravila so bila vsem zelo dobro poznana. Najprej žalitev - verbalna ali fizična, kot je npr. klofuta. Užaljena stran mora reči kaj v stilu "to se ne bo tako končalo" [beseda dvoboj je bila prepovedana], nato pa se nasprotnika razideta. Naslednjič se srečata šele, ko držita pištoli v rokah.
Scena iz filma Dvoboj, posnetega po motivih Puškinove zgodbe. Mosfilm, 1957.
SputnikSodelujoča v dvoboju sta morala imeti svoje sekundante, pogajalce, ki bi se sestali in poskušali rešiti konflikt na miren način. Če to ni uspelo, so se dogovorili za čas in kraj dvoboja. Večinoma so se dobili nekje izven mesta in daleč od oči prič, ob zori.
Pogoji poteka tega dogodka so bili različni. Običajno so nasprotniki izbrali pištole in ne meče, saj niso bili vsi vešči v mečevanju.
V Evropi so nasprotniki stali narazen vsaj 15 korakov, Rusi pa so lahko streljali na razdalji treh.
V dvoboju je umrl še en slavni ruski pesnik - Mihail Lermontov. Ruski car Nikolaj I. (1825-1856) ni prenesel dvobojev. Govoril je, da je to barbarstvo, ki ne more imeti ničesar skupnega z aristokracijo. V času njegove vladavine so lahko bili udeleženci dvobojev obsojeni na 6-10 let zapora. Ravno zaradi tega zakona je priljubljenost dvobojev začela upadati.
Vendar pa so v dvobojih začeli sodelovati tudi predstavniki drugih slojev. V pripovedi Čehova, Dvoboj, so opisani ljudje, ki so se odločili prijeti pištolo v roko, ker se je to od njih pričakovalo, niso pa vedeli, kako poteka ves proces. Dvoboji so v Rusiji začeli izginjati v začetku 20. stoletja, povsem pa so izginili po revoluciji leta 1917. Tako kot rusko plemstvo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
