V prestolnico ruske države je kuga prišla iz Perzije (ali s Krima) in se po mnenju sodobnikov širila, "kot plamen, ki ga razvnema veter." Poleti leta 1654, ko je število žrtev med prebivalci zraslo na nekaj tisoč, so celoten carski dvor, bojarji in premožni meščani zbežali iz Moskve. Na svoji poti do predmestja prestolnice in drugih mest so dejansko širili okužbo po vsej državi.
Panični beg lokostrelcev in zapornih stražarjev je mesto pahnil v stanje kaosa in orgij tatov in razbojnikov. "Prej nabita z ljudmi je Moskva postala pusta in prazna... psi in prašiči so požirali mrtve in noreli, zato se nihče ni upal sprehajati sam, saj bi ga lahko zgrizli do smrti," je zapisal antiohijski patriarh Makarij III., ki se je takrat nahajal v ruski državi.
Navsezadnje so se oblasti resno lotile boja proti epidemiji. Na okuženih območjih so vzpostavili karanteno, jih zagradili in blokirali z vojaško stražo. Hiše in dvorišča umrlih so neusmiljeno požigali. Predmete in oblačila so razkuževali z dimom gorečega pelina in brina. Vojska je vrnila red v prestolnico.
Do jeseni 1654 je bila epidemija v celoti ustavljena. Kuga ni prodrla na zahod, kjer je vojska pod vodstvom carja Alekseja Mihajloviča oblegala poljsko-litovski Smolensk, severna ozemlja (Novgorod in Pskov) pa so ostala nedotaknjena.
Čeprav je januarja naslednjega leta zaradi neizkoreninjenih žarišč bolezni kuga spet izbruhnila, je bil njen obseg veliko bolj skromen in okužbe ni bilo več v Moskvi. Izračunati natančno število žrtev epidemije danes ni mogoče. Po podatkih raziskovalcev je od sedemmilijonskega prebivalstva ruske države umrlo od 25 tisoč do 700 tisoč ljudi. Od tega je umrlo več kot 85% prebivalcev Moskve.
Najbolj smrtonosna bolezen 19. stoletja se je prvič pojavila v južnih regijah Ruskega imperija v 1820-ih, vendar je svojo grozovito moč pokazala šele deset let kasneje.
Leta 1830 so epidemijo, ki je kasneje odvzela življenje približno dvesto tisočim prebivalcem države in od katere sta Gruzija in območje reke Volge že utrpeli škodo, v Moskvi sprejeli z ironijo. Moskovčani so verjeli, da jih bo severno podnebje zaščitilo pred nesrečo.
"Do konca bomo izžgali to bolezen, povprašali zdravnike in prisluhnili njihovim nasvetom," je zapisala revija "Moskovski Telegraf": "Najpomembnejše sredstvo je drzen, pronicljiv, vesel duh, previdnost, varnost in nobenega strahu."
Vendar je jeseni veselo razpoloženje hitro minilo, in mesto sta prekrila groza in strah. Število žrtev je hitro raslo, oblasti so zaprle univerze, javna mesta, prepovedale javne zabave in povsod vzpostavile karanteno.
Prihajajoča zima je preprečila, da bi epidemija vstopila v prestolnico Ruskega cesarstva, vendar so že aprila 1831 v Sankt Peterburgu zaznali prve izbruhe bolezni, poleti pa se je razširila čez vse mesto.
"Bolezen se širi s peklensko močjo," je zapisal Aleksander Nikitenko, prebivalec mesta na Nevi: "Samo stopiš ven in že srečaš na desetine krst na poti do pokopališča... Zdi se, da je prišel trenutek vsesplošnega uničenja in ljudje tavajo med grobovi, kot da bi bili obsojeni na smrt, sprašujoč se, ali je že odbila njihova zadnja ura. "
Splošno nezadovoljstvo s karantenami in kordoni, ki so močno prizadeli trgovino, je privedlo do tako imenovanih "uporov kolere", ki so se razširili po vseh mestih cesarstva. Poleg tega je poljska vstaja, ki se je odvijala ob istem času, povzročila polonofobijo (sovraštvo do poljakov). Govorilo se je, da Poljaki ponoči zastrupljajo vrtove in vodnjake. Pogosto je jezna množica lovila take "kolernike" na ulicah in jih javno linčala.
Španska gripa ali preprosto "španska gospa", ki je pobila do 100 milijonov ljudi (približno 5% svetovnega prebivalstva) po vsem svetu, je postala ena najhujših epidemij v zgodovini. Segla je tudi v sovjetsko Rusijo.
Španska gripa je prodrla v državo, ki jo je avgusta 1918 razrušila državljanska vojna, skozi ozemlje Ukrajine, predvsem skozi Kijev, in čez Belorusijo dosegla Moskvo in Petrograd, kjer je zbolel vsak drugi prebivalec mesta.
Dosegla je obseg nacionalne katastrofe, medtem ko je v letu in pol zahtevala življenje do 2,7 milijona ljudi, kar je predstavljalo 3% celotnega prebivalstva države.
V Odesi je umrla zvezda nemega filma Vera Holodnaja. Epidemija se ni izognila niti tistim, ki so bili na oblasti. Marca 1919 je zaradi te bolezni umrl eden voditeljev sovjetske Rusije, "črni hudič boljševikov", Jakov Sverdlov.
Kot zanimivost:
Norveški znanstveniki prišli do novih dognanj: Kugo so v Evropo prinesli ruski trgovci
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
