Boni za hrano so Leningrajčanom omogočali kupovanje hrane po cenah pod državnim nadzorom. Vsak bon je določal, koliko proizvodov se lahko kupi. Kruh je bil na voljo vsak dan, ostali proizvodi pa na vsakih deset dni. A vladalo je tudi pomanjkanje, še posebej pri mesu.
Količina prehranskih proizvodov se je do novembra in decembra 1941 počasi zmanjševala. To sta bila najtežja meseca, kajti delavcem je bilo odmerjeno med 150 in 250 grami kruha dnevno, medtem ko so državni uslužbenci, otroci in drugi bili omejeni na vsega 125 gramov dnevno. Mesečne količine hrane so bile sledeče: delavci in inženirji so lahko dobili po 1,5 kg mesa, 2 kg rezancev, 800 g masti (rastlinskega olja ali svinjske masti) in okoli 1,5 kg sladkorja. Državni uslužbenci so dobivali po 800 g mesa, 1,5 kg rezancev, 400 g masti in okoli 1,2 kg sladkorja.
Boni za hrano so bili dragoceni in njihova izguba je lahko posameznika privedla do stradanja ali celo smrti.
V Leningradu je bila v času obleganja obvezna popolna zatemnitev – ponoči so morale biti vse luči ugasnjene, da se sovražnikova letala ne bi mogla orientirati. Ljudje so, da bi se ponoči prepoznali na mračnih ulicah, začeli nositi kresničke.
Te so bile narejene iz stare kovine in plastike ter premazane s snovjo, narejeno iz radija-226, ki se je svetil v mraku.
Ta otroška igrača je postala glavno prevozno sredstvo in obenem mračen simbol obleganja Leningrada. Zaradi varčevalnih rezov javni prevoz med obleganjem ni obratoval, zato so ljudje uporabljali sani – tako za prevoz osebnih stvari kot tudi mrtvih trupel na pokopališča.
Iz spominov učiteljice Sofije Segovske: »Tramvaji stojijo prekriti z ledom kot nekakšne začarane zveri v spancu. Dolge bele niti potrganih kablov visijo dol. Zjutraj pa dolge procesije sani, naloženih s telesi umrlih, prekritih z belim platnom ...« Mnogi preživeli pravijo, da jim sani še danes zbujajo misel na to grozno obdobje.
Lepilo, celuloza, borove iglice, podplati, usnjeni pasovi – vse, kar je bilo vsaj malo organsko in na voljo v večjih količinah, se je uporabljalo v prehrani.
Ljudje so te proizvode našli v mestnih tovarnah in obratih: mast in vazelin za mazanje ladijskih navozov, lepila iz kosti in kostna moka, celo organski lak za čevlje – ljudje so našli načine, da vse to skuhajo.
Lepilo so po več ur kuhali na malem ognju (smrad je bil neznosen), nato pa so dodali sol, poper in druge začimbe kot npr. kis in gorčico, da bi z njimi prekrili smrad.
V poskusu zavzemanja Leningrada so Nemci najprej bombardirali mestni vodovod. Do leta 1942 ni bilo tekoče vode iz pipe, zato so ljudje hodili po vodo do kanalov in reke.
»Pokleknili smo zraven luknje v ledu in zajemali vodo z vedri … Preden si vedro prinesel domov, je voda v njem že zmrznila. Odnesli smo jo noter in odmrznili. Bila je umazana, zato smo jo prekuhavali. Malo za kuhanje, malo za pranje. Po vodo smo morali pogosto. Bilo je zelo spolzko in spuščanje po bregu je bilo zelo težko. Ljudje so bili slabotni od lakote: lahko so zajeli polno vedro vode, a ga niso mogli odnesti po bregu navzgor. Drug drugemu smo pomagali, a voda se je pri tem polivala,« se spominja eden od preživelih.
Med obleganjem je bilo na leningrajskih ulicah nameščenih preko 1.500 zvočnikov, preko katerih so oddajali radijske oddaje in opozarjali prebivalstvo pred zračnimi napadi in bombardiranji. V času obleganja je bilo izdanih 3.740 opozoril. Zvočniki so emitirali tudi zvok metronoma – ko je bil ritem počasen, je to pomenilo, da je »zrak čist«, ko je pospešil, pa je pomenilo, da je v teku bombardiranje in da je treba hitro v zaklonišče.
Istočasno so predvajali simfonično glasbo, pesnice kot npr. Olga Berggoljc in Anna Ahmatova pa so recitirale svoja dela, da bi dvignile razpoloženje in moralo prebivalcem. Danes na Nevskem prospektu stoji spomenik uličnemu zvočniku.
Ko je začelo primanjkovati hrane, se je dvignilo povpraševanje po cigaretah. Kajenje je zaviralo lakoto, ljudje pa so verjeli tudi, da pomaga proti skorbutu (bolezni, ki nastane zaradi pomanjkanja vitamina C v prehrani). Ker v mestu ni bilo velikih rezerv tobaka, so mu v lokalni tovarni začeli dodajati hmelj in suho listje. Škatlica cigaret je bila do leta 1942 vredna približno toliko kot tri dnevne porcije kruha. Tovarna tobaka je obratovala ves čas obleganja brez prestanka.
Cigarete so bile med obleganjem vredne več od denarja. Z njimi ste lahko kupili oblačila, obutev, zelenjavo. V poskusih zmanjševanja lakote in slabotnosti so se skoraj vsi otroci navadili kajenja, večina preživelih pa je iz navade z njim nadaljevala tudi kasneje v življenju.
Preberite še:
Operacija Iskra: Reševanje obleganega Leningrada
Obleganje Leningrada: 872 dni boja proti nacistom, lakoti in mrazu
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
