Od Lenina do Putina: Kako je politika narekovala gradnjo ruskih stanovanj

historicaldis.ru
Od deljenja kopalnice z osmimi drugimi družinami do življenja v zasebnih, prostornih stanovanjih in napol futurističnih blokih. Bivanjske razmere ruskih ljudi so se v zadnjih stotih letih korenito spremenile.

Vladimir Lenin, 1917 – 1924: Začetek nove dobe in družbe

Kmalu po oktobrski revoluciji pod vodstvom Vladimirja Lenina leta 1917 so se pojavili tudi revolucionarni bivanjski projekti, ki so izkazovali nov bivanjski ideal. Oblasti so z željo po vzpostavljanju nove družbe in novega delovnega državljana, ki bo sposoben zgraditi socializem in nato komunizem, začele korenito reformirati dotedanje družbeno življenje. Prednostno so se lotili vprašanja bivanja in stanovanj. Sovjeti so nacionalizirali zasebno lastnino in začeli program t. i. zgoščevanja stanovanj (rus. уплотнение / uplotnenie). Na ta način so mnoge delavske družine dobile na voljo ogromna stanovanja, ki so nekoč pripadala maloštevilnemu privilegiranemu sloju prebivalstva. Ta projekt je položil temelje kasnejšim komunalkam – vztrajnemu simbolu sovjetske preteklosti.

Prizor iz filma Pasje srce režiserja Vladimirja Bortka, posnetega po istoimenskem romanu Mihaila Bulgakova. Predstavniki stanovanjske uprave poskušajo za javne potrebe reapropriirati dve sobi 7-sobnega stanovanja profesorja Preobraženskega.

Umetniki, ki jih je navdahnila novoustanovljena država, so prav tako ustvarjali revolucionarne zasnove gradenj, ki bi odražale novo obdobje enakosti, uporabnosti in sodobnosti. Od dvajsetih let naprej so arhitekti ustvarjali zgradbe v konstruktivističnem stilu s poudarkom na industrijskih in proletarskih elementih. Primer tega je npr. poslopje Narodnega komisariata za finance (finančnega ministrstva) na Novinskem bulvarju 25 v Moskvi, ki sta ga leta 1928 zasnovala Moisej Ginsburg in Ignatij Milinis. Ta ogromen večstanovanjski projekt je vseboval zasebna družinska stanovanja, od katerih pa večina ni imela lastne kuhinje ali kopalnice. Arhitekta sta namreč dala poudarek na skupnostnem bivanju – v prvem nadstropju in na strehi sta ustvarila prostore za skupno uporabo. Prebivalci so na kosilo odhajali po stopnicah navzdol v veliko skupno jedilnico, v času delovnih dni pa so se prehranjevali v menzah na delovnem mestu. Spali so večinoma v zasebnih prostorih.

Zgradba Narodnega komisariata za finance (Narkomfin) v tridesetih letih prejšnjega stoletja

Josif Stalin, 1933 – 1955: Totalitarni imperij

Za časa Josifa Stalina se je gradnja množičnih stanovanjskih projektov precej pospešila. Nastale so nove mestne četrti in zrasla cela nova mesta. Stalin je zavrnil avantgardne eksperimente konstruktivističnih arhitektov in vzpostavil nov eklektičen imperialni stil sovjetske arhitekture. T. i. stalinke, grandiozna poslopja s prostornimi stanovanji, v katerih so živeli v glavnem člani lokalnih elit, so postale nov simbol razvijajoče se industrije in gospodarske rasti, ter konsolidirale novo ideologijo, ki je pronicala v vsakdanje življenje ljudi. Monumentalni neoklasicistični stebri in balkoni, ki so se šopirili vzdolž širokih bulvarjev, so bili zamišljeni kot spodbuda ljudem, da bi še bolj trdo delali, zato da takšno utopično udobje zagotovijo vsakemu sovjetskemu državljanu.

Stanovanjska zgradba na Kutuzovskem prospektu 35 v Moskvi (fotografija iz obdobja 1938-1941)

Čeprav je večina proletarcev živela v skupnostnih stanovanjih ali standardiziranih lesenih dvonadstropnih hišah, pa je bila izkušnja imperialne arhitekture na javnih mestih dostopna vsem. Ta je krasila kulturne ustanove in moskovski metro, kjer je kulturno razsvetljenstvo šlo z roko v roki s tehnološkim napredkom ter in bilo namenjeno motiviranju in izobraževanju sovjetskih državljanov.

Nikita Hruščov, 1953 – 1964: Bivanjska preprostost na poti do komunizma

Hruščov, najbolj strasten zagovornik socializma in komunizma svojega časa, je zagovarjal preprostost in funkcionalnost v arhitekturi ter zavračal Stalinov buržoazni okus. Starejše zgradbe so kmalu zamenjale kompaktne hruščovke, ki so začele tvoriti novo podobo sovjetskih mest. Stavbe iz betonskih panelov ali zidakov z majhnimi kuhinjami, precej nižjimi stropi in manjšimi okni od tistih na stalinkah so precej doprinesle k reševanju pomanjkanja stanovanj za navadne ljudi v prenaseljenih industrijskih mestih.

Oblasti so vztrajale, da prava arhitekturna lepota ni v dekorativnih ekscesih ampak v tem, da imajo vsi prebivalci enake možnosti in pogoje bivanja. Gradnja petnadstropne panelne zgradbe brez dvigal je bila izjemno hitra in poceni v primerjavi s stalinkami. V obdobju Hruščova je Sovjetska zveza podirala rekorde v množični gradnji stanovanj in milijonom sovjetskih družin zagotovila lastna stanovanja.

Medtem ko so standardizirani množični stanovanjski projekti prvič vzniknili že za časa Stalina, elegantne in prostorne stalinke pa so se še zmeraj gradile v poznih petdesetih in šestdesetih za elite, so bile za obdobje Hruščova značilne poceni petnadstropne zgradbe, ki krojijo podobo večine postsovjetskih mest vse do današnjih dni.

Montažni stanovanjski blok, t. i. hruščovka

Leonid Brežnjev, 1964 – 1982: Monumentalnost, stabilnost in stagnacija

Med t. i. obdobjem stagnacije so stanovanjske stolpnice postale utelešenje stabilnosti in dolgčasa. V razmeroma mirnem obdobju šestdesetih in sedemdesetih let se je gospodarstvo rahlo izboljšalo in začele so se pojavljati precej višje brežnjevke. Ljudje, ki so do takrat živeli v začasnih lesenih zgradbah, zgrajenih za časa Stalina, so lahko svoja stara stanovanja končno zamenjali za nova, bolj prostorna, potem ko so leta in leta čakali v vrsti na to priložnost.

Nove brežnjevke leta 1981 v Arhangelsku na Engelsovi ulici
Prizor iz filma Brat režiserja Alekseja Balabanova. Danila Bagrov se sprehaja mimo zapuščenih blokov iz sedemdesetih in osemdesetih v Primorskem okrožju Sankt Peterburga.

Turbulentna in eksperimentalna pozna osemdeseta in devetdeseta

Gospodarske tegobe v času Mihaila Gorbačova (1985 – 1991) in nato Borisa Jelcina (1991 – 2000) niso prispevale ravno k večjim spremembam v gradnji stanovanj. Uradna sovjetska ideologija je izginila, z njo pa tudi narekovanje estetskih in družbenih standardov. Nenadna politična svoboda in odprtje zahodni kulturi je v devetdesetih povzročila vznik ekstremno raznolikih in ekstravagantnih novih tipov gradenj, ki se jih ni niti trudilo prilagajati okolju. V poskusu pobegniti standardizirani arhitekturi preteklosti so novi oblastniki in arhitekti začeli graditi poslovne zgradbe, luksuzne butike in zasebne hiše v »neoruskem«, »evropskem«, visokotehnološkem in mnogih drugih stilih, ki so se včasih tudi mešali med sabo. Med najbolj nenavadnimi primeri stanovanjskih zgradb lahko omenimo poslopje Patriarh in »jajčno« hišo. Obe moskovski zgradbi sta bili zasnovani v poznih devetdesetih in dokončani leta 2002.

Vladimir Putin in sodobna Rusija: Eksperimentiranje se nadaljuje

Desetletje po razpadu Sovjetske zveze si je rusko gospodarstvo nekoliko opomoglo, povprečne plače so se zopet dvignile in vzporedno se je povečala tudi potreba po novih, udobnejših stanovanjih. Predmestja velikih mest so se začela širiti in tvoriti soseske identičnih blokov. Čeprav ti bloki odražajo sodobnost, pa po drugi strani spominjajo na utopične futuristične projekte zgodnjega 20. stoletja in hkrati na njihove kasnejše sovjetske zamenjave ter tako popolno zaokrožijo zgodovino ruske arhitekture 20. stoletja.

Naselje Parnas na severu Sankt Peterburga

Preberite še:

Kako je Moskva dobila Rdeči trg?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke