T-34-76 (Т-34-85)
Getty Images
»T-34 je zbujal strahospoštovanje s svojim dobrim oklepom, idealno obliko in veličastnim 76,2-milimetrskim topom. Vsi nemški tankisti so se ga bali vse do konca vojne. Kaj pa smo mogli proti tem pošastim, ki so jih spuščali proti nam?« Tako je zapisal nemški tankovski as Otto Carius v svojih spominih z naslovom Tigri v blatu.
Ti tanki so resnično postali prava nočna mora za Nemce v zgodnjem obdobju njihove invazije Sovjetske zveze. Proti najboljšemu srednjemu tanku druge svetovne vojne ni bilo učinkovitega zdravila. Nemcem niso pomagali ne njihovi tanki niti 37-milimetrske protitankovske puške Pak 36.
T-34 je z lahkoto zadel cilj z razdalje več kot 1 km, medtem ko se je moral sovražnik približati na okoli 500 metrov, da je učinkovito prebil njegov 45 milimetrov debel nagnjen oklep. Najučinkovitejše orožje proti hordam tankov T-34 so bili 88-milimetrski protiletalski topovi, ki jih je nemška vojska razporedila med svoje pehotne enote ravno v ta namen.
Poraba goriva pri T-34 je bila dvakrat manjša v primerjavi z njegovim glavnim tekmecem Panzerjem IV. S polnim rezervoarjem je lahko prvi prevozil več kot 300 km, njegov nemški nasprotnik pa okoli 200 km.
Kljub svoji hitrosti, dobri zaščiti in oborožitvi pa tudi T-34 ni bil brez pomanjkljivosti. Glavna težava je bila njegova majhna kupola, ki je lahko sprejela samo dva člana posadke – poveljnika in polnilca, zato je moral prvi opravljati še vlogo strelca in v določenih primerih tudi hkrati poveljevati celemu tankovskemu vodu, kar je nižalo učinkovitost posameznega tanka na bojišču.
Spomladi 1942 je nemška vojska dobila protiletalske topove Pak 40 kal. 75 mm, ki so bili nameščeni tudi na tankih Panzer IV kot Kwk 40 in izkazali visoko stopnjo učinkovitosti proti sovjetskim tankom. Situacija za posadke T-34 se je dodatno poslabšala, ko so na bojišče leta 1942 in 1943 vstopili tigri in pantherji.
A Sovjeti niso stali križem rok. Leta 1944 so za svoj srednji tank razvili modificiran 85-milimetrski top in razširili kupolo, ki je odslej nudila dovolj prostora še za strelca.
T-34-85 je imel precej več možnosti proti nemškim težkim tankov kot njegov predhodnik (T-34-76). Hitrejši in bolj okretni sovjetski tanki so lovili močnejše a bolj okorne nemške tigre v skupinah – kot krdelo volkov, ki lovi večje govedo.
KV-1
Getty Images
Nemci so temu sovjetskemu težkemu tanku pravili »ruska pošast« ali »duh«. Poleti 1941 je KV-1 pri nemških vojakih zbujal prav toliko strahu kot slavni T-34. Sicer je bil malenkost počasnejši a tudi bolje zaščiten s 75-milimetrskim oklepom (debelina oklepa T-34 je znašala 45 mm).
Nemški tanki in protitankovska artilerija so bili proti sovjetskim težkim tankom neučinkoviti. Najboljše zdravilo proti »ruski pošasti« je bil ponovno nemški 88-milimetrski protiletalski top. Drugo učinkovito orožje so bili jurišni bombniki Ju-87, ki so bili pogosto poklicani na pomoč, kadar se je na obzorju pojavil kak KV-1.
Junija 1941 se je blizu litvanskega mesta Raseiniai nek KV-1 dejansko izkazal na »nepremagljivo trdnjavo«, kakor so ga poimenovali nekateri Nemci. Tank je stal na sredi ceste v sovražnikovem zaledju in nekaj časa blokiral pot celotni nemški diviziji.
»Nemogoče ga je bilo obiti, povsod naokoli je bilo močvirje. Nismo mogli dostavljati streliva ali evakuirati naših ranjencev, ki so umirali,« piše v nemškem poročilu. KV-1 je tistega dne pokončal 12 nemških tovornjakov z zalogami.
Vsi poskusi Nemcev, da bi uničili tank s 50-milimetrskimi protitankovskimi topovi in celo z bistveno močnejšimi 105-milimetrskimi havbicami, so bili zaman. KV je uničeval protitankovske posadke eno za drugo s povračilnim ognjem.
Za junaškega KV-ja je bila na koncu usodna 88-milimetrska granata. Nemci so po uničenju v tanku našli pet članov posadke in še enega neimenovanega vojaka. Vse so pokopali z vojaškimi častmi.
Ne glede na vse to pa tudi KV-1 ni bil idealen tank. Njegov glavni problem je bila tehnična nezanesljivost. Tanki so se pogosto kvarili, še preden so prispeli na fronto, tako da so jih bile posadke prisiljene zapuščati. Prav to se je morda zgodilo tudi posadki KV-ja pri Raseiniaju. A ta se je odločila, da tanka ne bo zapustila in se namesto tega borila do konca.
Ko se je na bojnem polju pojavil Tiger, je 76-milimetrski KV-jev top postal prešibek. KV-1 je bil zato umaknjen, njegovo mesto pa je zapolnila nova generacija težkih tankov Josif Stalin (IS).
IS-2
Getty Images
Za razliko od modela T-34 posadkam tankov IS-2 ni bilo treba napadati nemških tigrov in pantherjev v skupinah. Z njimi so se borili enakovredno, saj je bil IS-2 zaščiten s 100-milimetrskim oklepom in oborožen s težkim 122-milimetrskim topom (D25-T).
Ta top je bil sicer precej večji od tistega na nemških tigrih ( KwK43 88 mm), a je bil tudi bistveno počasnejši, saj je za polnjenje potreboval 20 sekund, medtem ko je lahko nemški KwK streljal v 10-sekundnih intervalih. Po drugi strani so imeli sovjetski težki tanki prednost na večjih razdaljah.
»Tank IS, s katerim smo se srečali leta 1944, je bil vsaj enakovreden Tigru. Po obliki je bil precej naprednejši od T-34,« je zapisal zgoraj omenjeni Otto Carius v spominih. V dvobojih med IS-ji in tigri je v končni fazi pogosto odločala izurjenost in sposobnost tankovskih posadk.
Spopadanje s tigri pa ni bila glavna namembnost IS-2. Te težke tanke se je v glavnem uporabljalo za napade na okupirana evropska mesta, ki so jih nacisti spreminjali v domala nepremagljive trdnjave.
Tanki IS-2 so hitro prodirali po ozkih ulicah poljskih, madžarskih in nemških mest in kot buldožerji rušili sovražnikove utrdbe, kasarne in strojnična gnezda. Kadar so dosegle center mesta, so sovjetske jurišne enote, sestavljene iz mitraljezcev, ostrostrelcev in metalcev ognja poskakale s tankov in zavzele obrambne položaje.
V prav takšni maniri so takrat najmočnejši sovjetski tanki napadli Berlin, posadke IS-2 pa so bile prve v Rdeči armadi, ki so začele napad na Reichstag.
Preberite še: