Od pehotne divizije do vojske: Kako so se Poljaki borili na strani Rdeče armade

V sovjetskem ujetništvu se je na začetku druge svetovne vojne znašlo mnogo poljskih vojakov, veliko število Poljakov pa je padlo pod sovjetsko administracijo po paktu Ribbentrop-Molotov. Ko je vojna na sovjetskih tleh bila v svojem drugem letu, so oblasti vložile ves napor za zoperstavljanje napadalcu in porodila se je ideja o vzpostavitvi vojske poljskih prostovoljcev, ki bi se borili na strani Sovjetov s ciljem osvoboditve lastne države. Drugi cilj je bil seveda ta, da bi ZSSR po osvoboditvi Poljske imela zasnovo, na podlagi katere bi se lahko nato formirala poljska ljudska vojska v novi socialistični poljski državi.

6. maja 1943 je Državni komite za obrambo ZSSR izdal odredbo o formiranju 1. poljske pehotne divizije pod imenom poljskega narodnega heroja Tadeusza Kościuszka. Formiranje divizije se je pričelo 14. maja blizu Rjazana, za simbol novoustanovljene poljske vojske pa je bil izbran orel s sarkofaga Boleslava III.

Varšavska pehotna divizija (rekonstrukcija)

Pehotna divizija je bila vzpostavljena po normativih Rdeče armade: sestavljena je bila iz treh pehotnih polkov, artilerijskega polka, ženskega bataljona in divizionov ter oddelkov za zveze, protitankovskih in minometnih oddelkov. Vzporedno se je začelo z vzpostavljanjem poljskega protitankovskega polka, koncem junija pa še z razvojem poljske letalske enote.

Uniforme nove poljske vojske so bile enake tem izpred leta 1939, samo da je kokardo na kapi zamenjal orel. Divizija je bila opremljena kot sovjetska gardna pehotna divizija. Družine pripadnikov enote so bile upravičene do pokojnine in državne pomoči enako kot pripadniki Rdeče armade.

Poljska divizija je svoj prvi boj doživela pri kraju Lenino v Mogiljevski regiji (v današnji Belorusiji) 12. in 13. oktobra 1943. Divizija je v sodelovanju z Rdečo armado napadala nemške obrambne položaje, njeno ofenzivo pa je podpirala 233. tankovska brigada. Tekom dvodnevnih bojev so se Poljaki izkazali in uspeli osvoboditi Trigubovo in Plzuhi. Trije borci iz njihove divizije so dobili odlikovanje herojev Sovjetske zveze. Po napornih bojih je bila enota zaradi velikih izgub 14. oktobra umaknjena z bojišča na zapolnitev.

Že avgusta 1943 se je začelo z vzpostavljanjem 1. poljskega korpusa, katerega ogrodje je tvorila omenjena divizija. Korpusu sta bila dodana tankovski in letalski polk z 32 letali Jak-1. Število vojakov, ki so se pridruževali enoti, je neprestano naraščalo. Kmalu je bila odprta še poljska častniška šola. Korpus je bil v popolnoma vzpostavljen do konca leta 1944, nato pa je sledil razvoj poljske vojske.

Zaradi množičnosti človeških in materialnih virov je kmalu padla odločitev o vzpostavitvi vojske. Že marca 1944 je bilo odločeno, da se na podlagi korpusa organizira 1. poljsko armado. Vrhovni poveljnik je postal poljski generalpodpolkovnik Egmunt Berling. Spomladi 1944 je 1. poljska armada štela 52.000 vojakov. Seveda ob tem ni šlo brez težav, glavna pa je bila pomanjkanje častnikov. Do poletja 1944 je vojska štela že 90.000 vojakov.

Egmunt Berling (desno) v Pragi leta 1945

Armada se je bojevala v sestavi 1. beloruske fronte in 20. julija prečkala reko Zahodni Bug ter tako vstopila na poljsko ozemlje. Zelo kmalu je bil navezan stik s prosovjetsko poljsko ljudsko vojsko (Armia Ludowa) in prišlo je do združitve s poljsko armado. Najbolj krvavo poglavje za nove poljske oborožene sile je bil prav konec vojne. Nemci so med 5. in 13. avgustom izvedli močan protinapad z dvema tankovskima in eno pehotno divizijo, podprto s 600 letali, a utrpeli precejšnje izgube. Poljaki so se ponovno izkazali v boju, nakar so v celoti prečkali reko Vislo.

Avgusta 1944 je Poljski komite za narodno osvoboditev izdal dekret o mobilizaciji, s katerim so bili v vojsko vključeni vsi moški letnikov rojstva 1921-1924. Pozvali so tudi častnike, podčastnike in specialiste stare poljske vojske, vpoklicanih je bilo več kot 100.000 ljudi.

Zmagovalna ofenziva se je medtem nadaljevala in 14. septembra so Poljaki osvobodili predmestje Varšave in Prago, zatem pa so sodelovali pri neuspešnem prečkanju Visle, s katerim so želeli pomagati vstaji, ki je medtem izbruhnila v mestu. V Varšavo so vstopili šele 19. januarja 1945 po izjemno hudih bojih. Ofenziva se je nato nadaljevala v smeri vzhodnega Pomorjanskega z osvoboditvijo Colberga in Danziga (Gdanska). V Stettinu se je poljska armada zaustavila zavoljo reorganizacije, saj je tekom operacij padlo ali pa bilo pogrešanih preko 7.000 njenih vojakov. Tekom celotnega osvobajanje Poljske je 1. poljska vojska utrpela več kot 10.000 izgub, 27.000 ranjenih in 6.000 pogrešanih.

Poljska vojska na poti do Berlina (1945)

Leta 1945 sta imeli 1. in novoustanovljena 2. vojska skupno več kot 200.000 vojakov, tankovski korpus in zračni korpus. Poljska vojska je predstavljala 10 odstotkov vseh sil, ki so sodelovale pri zavzemanju Berlina, pri čemer je padlo dodatnih 10.000 vojakov. S tem se je tudi zaključila epopeja te vojske.

Preberite še:

Poljski parlament izenačil odgovornost Nemčije in ZSSR za drugo svetovno vojno

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke