Saltičiha: Kdo je bila najbolj zlobna ženska v ruski zgodovini?

V.N. Pchelin
Pravijo, da naj bi do smrti mučila preko sto lastnih tlačanov, večina njenih žrtev pa so bile mlade ženske.

Ko pomislimo na serijske morilce, se nam v glavni navadno najprej pojavijo moške figure. A zgodovina pozna tudi mnogo krutih žensk, samo spomnimo se zloglasne madžarske kneginje Erzsébet Báthory, ki je pobila na stotine mladih deklet med 1585 in 1609.

Tudi v Rusiji je v 18. stoletju obstajala plemkinja s podobnimi vzgibi. Ime ji je bilo Darja Saltikova, med ljudstvom pa je bila znana preprosto kot Saltičiha – vzdevek, ki je izkazoval njeno zloglasno naravo in jo pretvoril v nekakšno mitično figuro, ki se je zasidrala v ruskem kolektivnem umu.

Saltikova je med letoma 1756 in 1762 dokazano umorila vsaj 38 tlačanov, a dejanska številka je bila verjetno precej višja. Sodobniki so omenjali skupno 138 žrtev, a njena udeležba pri tem ni bila nikoli potrjena. Med njenimi žrtvami so bile v glavnem mlade ženske, ki jih je pretepala z biči, kiji in palicami, jim trgala lase, povzročala ožganine z vročim železom, jih prepuščala lakoti in mrazu ali pa utapljala.

Ljudje so še za časa njenega življenja širili srhljive zgodbe in govorice o njej, češ da se kopa v krvi svoji žrtev in jé dojenčke.

Kdo je bila torej ta ženska in zakaj oblasti tako dolgo niso ukrepale proti njej? In verjetno najpomembnejše vprašanje – kaj je poganjalo njeno strast do ubijanja in mučenja?

Mlada vdova z 800 tlačani

Darja Saltikova (1730-1801) se je rodila v bogati plemiški družini in bila v mladosti znana kot dokaj čedno in pobožno dekle. Poročila se je mlada in rodila dva sinova. Njen mož je izhajal iz slavne in vplivne družine Saltikovih, a ni dolgo živel – umrl je od bolezni in svoji 26-letni vdovi zapustil veliko posest z 800 tlačani.

Po smrti moža so začeli na dan prihajati njeni sadistični vzgibi. Svoje služabnike je kaznovala za vsako napako, ki so jo storili, ne glede na to, ali je bila velika ali majhna. Najprej jih je pretepala sama, ko pa se je utrudila, so to »delo« prevzeli njeni moški služabniki. Darjine žrtve so bile najpogosteje mlade ženske, včasih pa tudi moški.

Potem ko je bila žrtev pretepena in mučena v graščini, je bila odvedena v konjušnico, kjer jo je čakalo bičanje do smrti. Plemkinja je navadno opazovala bičanje do samega konca.

Ob neki priliki naj bi mučila nosečo guvernanto in povzročila prezgodnji porod. Ko je žrtev umrla, so moški služabniki njeno telo položili v krsto in jo odnesli ven na mraz, novorojenčka pa položili na vrh krste, da je zmrznil do smrti.

Neko tlačansko dekle je s palico prisilila, da je stopila v ribnik in stala v mrzli vodi, ki ji je segala do vratu. Po več urah se je utopila.

»Nenameren« uboj ali poškodovanje tlačana v tistih časih ni bilo kaznivo, a stvari, ki jih je počela Saltikova, so presegale celo takratne standarde.

Na neki točki pa si je Saltičiha privoščila naročiti umor plemiča. Po razmerju z mladim in daljnim sorodnikom Nikolajem Tjutčevom (dedom pesnika Fjodorja Tjutčeva) se je ta odločil poročiti z drugo, mlajšo žensko in Saltikova je pobesnela. Hotela se je maščevati, zato je svojim tlačanom ukazala, da v hišo Tjutčeva in njegove mlade izbranke namestijo eksplozivno sredstvo.

Za razliko od umora tlačana pa je bil umor plemiča kaznivo dejanje, ki ga njeni tlačani niso bili pripravljeni izvesti, zato so se odločili, da namesto tega Tjutčeva opozorijo. Saltičiha si je kasneje izmislila drug načrt – napasti Tjutčeva in njegovo ženo med vožnjo v kočiji. A tudi ta zarota se je izjalovila, saj ju je znova opozoril eden od njenih služabnikov.

Nikolaj Tjutčev

Nekateri menijo, da je prav ljubosumje mlado vdovo pretvorilo v pošast, a tlačani so trpeli zaradi njene okrutnosti še pred njenim razmerjem s Tjutčevom.

Kaj točno je poganjalo njeno slo po krvi, še danes ni povsem jasno. Nekateri menijo, da je čutila prevelik pritisk – kot mlada vdova je morala biti dobra mati svojima dvema sinovoma in hkrati dobra gospodarica velikega posestva, ki je moralo biti čisto in spoštovanja vredno. Ker je bila privezana k plemiškemu statusu in s tem podvržena številnim odgovornostim, je preprosto začela sovražiti vsakodnevne obveznosti, njeno nejevoljo pa so nato občutili tlačani.

Drugi pravijo, da je bila preprosto psihopatka, nagnjena k agresiji, njeno izrecno zanimanje za mlade ženske pa bi lahko nakazovalo na latentno homoseksualnost.

Preiskava in aretacija

Njeni tlačani, ki so vse do leta 1762 živeli v stalni grozi in strahu, so poslali 21 pisem oblastem, v katerih so opisovali grozote, ki so se dogajale na posestvu Saltikove, a brez učinka. Saltikova je bila namreč članica vplivne družine in je imela dobre povezave na dvoru, poleg tega v Rusiji do takrat še ni bilo primera, ko bi oblasti javno poklicale k odgovornosti kakega plemiča zaradi stvari, ki jih je počel s svojimi tlačani.

Stvari so se začele spreminjati šele z nastopom vladavine Katarine Velike. Nova carica je hotela stvari postaviti na svoje mesto, a boj s plemstvom ni bil lahek. Po srečnem naključju pa sta dva zvesta tlačana Saltikove (eden od njiju je zaradi njene sle po krvi izgubil kar tri žene), uspela spraviti pismo do vladarice in zbuditi njeno pozornost. Tako so oblasti leta 1762 takrat 32-letno plemkinjo aretirale in sledila je uradna obsodba, ki pa je prišla šest let kasneje.

Portret vladarice Katarine Velike, avtor Fjodor Rokotov, olje na platnu

Zakaj je trajalo tako dolgo? Saltičiha nikoli ni priznala svojih zločinov in trajalo je kar nekaj časa, da so prestrašene priče spregovorile in razkrile resnico. Domnevno naj bi njeni kontakti, ki jih je imela na dvoru, delali vse, da bi vplivali na preiskavo, zato je na koncu dobila milejšo kazen, kot bi jo verjetno morala. Leta 1768 je Katarina sprejela zadnjo odločitev in Saltičiho označila za »pošast človeške vrste«. Odvzela ji je plemiški naziv, imetje in celo pravico do tega, da se jo naziva z žensko – carica je namreč menila, da je treba Saltikovo naslavljati z »on«, kajti »nobena ženska ne more biti sposobna takšne krutosti«.

Za kazen je morala Saltikova eno uro stati na Rdečem trgu s plakatom, na katerem je pisalo »mučitelj in morilec«, preden so jo odvedli z samostanski zapor, kjer je preživela preostanek svojega življenja. Živela je še dolgo in umrla leta 1801, istega leta kot njen zadnji še živeči sin. Pokopana je v Novodeviškem samostanu, od njenega moskovskega doma in posesti pa se ni ohranilo nič.

Grobova Saltičihe in njenega sina na pokopališču Novodeviškega samostana

Preberite še:

Velike ruske ženske

Trije najbolj bojeviti ruski vladarji

Čudne navade, muhe in pregrehe ruskih carjev

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke