Biti heroj Sovjetske zveze – to je bila največja čast, o kateri je lahko povprečni sovjetski državljan samo sanjal. Ob podelitvi tega naziva, nastalega leta 1934, je Heroj dobil Odlikovanje Lenina in častno diplomo.
Leta 1939 so nagradam dodali še poseben znak – medaljo »Heroj Sovjetske zvezde«, znano kot »Zlata zvezda«. Zanimivo je, da je na zadnji strani medalje sprva pisalo »Geroj SS« (SS kot »Sovetskij sojuz«), vendar je to zaradi podobnosti z znano nacistično organizacijo pozneje postalo nedopustno, zato je bil napis spremenjen v »Geroj SSSR«.
Kot prva je naziv Herojev ZSSR dobila sedmerica pilotov, ki je rešila potnike ladje Čeljuskin. Ladja je bila stisnjena med ledom in se je potopila v Čukotskem morju 13. februarja 1934. Tako so 104 ljudje, tudi ženske in otroci, obtičali na veliki ledeni plošči. V dveh mesecih so piloti izpeljali 23 poletov in odpeljali vse potnike Čeljuskina iz njihovega neprijetnega pristana.
V 30. letih 20. stoletja, ko se je aktivno razvijalo letalstvo, so prav piloti največkrat dobili naziv herojev Sovjetske zveze. Prav oni so postavljali svetovne hitrostne rekorde, izvajali prej nepredstavljive polete brez vmesnih pristankov (tako je julija 1936 posadka Čkalova na letalu ANT-25 v 56 urah preletela skoraj vse ozemlje Sovjetske zveze). Med 60 sovjetskimi heroji španske državljanske vojne je bilo kar 54 pilotov.
A vendar država ni izpostavljala samo vojakov. Za heroje so bili razglašeni tudi znanstveniki prve sovjetske polarne znanstvenoraziskovalne postaje na plavajoči plošči Severni tok 1, ki so preživeli 274 dni na ledeni plošči na Severnem ledenem morju.
Za časa kratke, a naporne in krvave vojne Rdeče armade proti Finski (zimska vojna) je bilo z nazivom heroja nagrajenih 400 ljudi. V razmerah, ko so nagrade podeljevali skoraj vsak dan in so bili oddelki za nagrade prezasedeni z delom, se je našel človek, ki se je odločil, da bo postal heroj, brez da bi preživel en sam dan na bojišču. Goljuf in kriminalec Valentin Purgin se je s prevaro zaposlil kot vojaški poročevalec in na podlagi lažnih dokumentov in nagrad si je uspel pridobiti herojski naziv za podvig, ki ga nikoli ni storil. Sicer so prevaro kmalu odkrili, »heroja« so ustrelili, sistem preverjanja kandidatov pa izpopolnili, da je bil bolj temeljit.
Za časa velike domovinske vojne proti Nemčiji in njenim zaveznikom se je pojavilo več kot 90% vseh prejemnikov naziva Heroj Sovjetske zveze – 11.657 ljudi. Tudi tokrat so bili prvi piloti, in sicer piloti lovcev Severne fronte, ki so izvedli zračne trke v sovražna letala. Za njimi so potem prišli na vrsto mejni stražarji, pripadniki pehote, tankisti in predstavniki drugih rodov vojske, tudi partizani.
Za celotno obdobje obstoja nagrade je 154 ljudi dvakrat dobilo naziv Heroj Sovjetske zveze. Le trem je to uspelo trikrat: asa druge svetovne vojne, pozneje letalska maršala Ivan Kožedub in Aleksander Pokriškin ter maršal Sovjetske zveze Semen Budjonij. Dva človeka pa sta Zlato zvezdo prejela štirikrat: maršal Georgij Žukov in generalni sekretar CK KPSZ Leonid Brežnjev.
Tudi če je človek prejel nagrado, to še ni bil konec zgodbe, saj so jo morali potem še »obdržati«. 72 ljudem so naziv heroja odvzeli. Eni so izvedli podvig, se znašli v ujetništvu in potem prešli na stran sovražnika, drugi so po vojni pristali v kriminalnem svetu in opravljali delo roparjev, morilcev in nasilnežev.
Status Heroja ZSSR ni bil rezerviran samo za sovjetske državljane. Visoko priznanje so dobili francoski piloti letalskega polka Normandija-Neman, vojaki poljskih in češkoslovaških enot, ki so bile oblikovane na sovjetskem ozemlju in so se borile proti nacistom na vzhodni fronti. »Zlato zvezdo« so dobili tudi voditelji prijateljskih držav. Po vojni so največja kategorija prejemnikov velikega herojskega priznanja postali kozmonavti, med katerimi je bilo tudi nemalo tujcev, ki so leteli s sovjetskimi vesoljskimi plovili po programu Interkosmos.
Zadnji Heroj Sovjetske zveze pa je postal stotnik 3. ranga Leonid Solodkov, ki je bil nagrajen za »hrabrost in pogum« med testiranjem nove potapljaške opreme. Ukaz je bil podpisan 24. decembra 1991, le dva dneva pred prenehanjem obstoja ZSSR. Stvari so se malo zavlekle in Solodkov je potem prejel nagrado januarja naslednje leto. Ker se mu je zdelo, da bi bilo čudno in neumestno, če bi se držal protokola in ob prejemu nagrade rekel »Služim Sovjetski zvezi!«, je rekel samo: »Hvala!«
Priporočamo še:
Od Stalina do Putina: Kdo prejema ruska odlikovanja in zakaj