Kako je izgledala športna vzgoja v sovjetskih šolah? (FOTO)

Mišičasta figura, utrjene trebušne mišice, močne roke in pogled k svetli prihodnosti – mladi moški in ženske s sovjetskih plakatov so motivirali cel narod. Zakaj so v sovjetskih časih toliko dajali na šport?

V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je bila sovjetska država izmučena. Razraščal se je mladostniški kriminal, saj je v državljanski vojni ogromno otrok izgubilo svoje starše in odraščalo na ulici. Šport je bil eden od načinov boja proti kriminalu pri mladi generaciji, poleg tega je pripomogel še v boju zoper alkoholizem in druge nezdrave navade.

Težave v zunanji politiki države in slabo zdravstveno stanje prebivalstva je ogrozilo državno varnost. Ker stalno vzdrževanje vojske za sovjetske oblasti ni prišlo v poštev, so se odločile, da namesto tega zaženejo množično propagirati šport, zato da bi delovni ljudje prišli v formo in, če bi prišla potreba, lahko tudi branili domovino.

Za dosego tega cilja so oblasti sprejele številne spodbudne ukrepe. Dan povprečnega sovjetskega državljana se je začel z radijskim programom in obvezno jutranjo telovadbo. Čez dan je nato tekmoval še s svojimi sodelavci v proizvodnji.

Kasneje, v postsovjetskem obdobju, so se ljudje celo šalili iz te rutine:

- Ali delaš vaje jutranjega radijskega programa?
- Seveda. Ampak samo prvo.
- Katero pa?
- »Odpri okno«.

Propaganda je naredila svoje in mnogi sovjetski ljudje so dejansko začeli uživati v vsakdanji telovadbi, ki je kmalu postala vsesplošni trend. Šport je veljal za univerzalno zdravilo proti vsem boleznim, zato so oblasti poskušale ljudem privzgojiti ljubezen do športa že v otroštvu.

Sovjetske šole so stremele k vsestranskemu športnemu programu: gimnastika in akrobatika, zunanje aktivnosti (tudi pozimi) in vaje na orodjih v telovadnici. Nekatere izobraževalne institucije, na primer specializirane športne šole, so imele tudi lastne bazene, kar je veljalo za privilegij.

Po uvedbi množičnega športnega programa leta 1931 v šole se je priljubljenost športne vzgoje med mladimi precej povečala. Športnik je moral glede na starostno skupino, ki ji je pripadal, opraviti določene norme – za zlato odlikovanje je moral moški med 19. in 28. letom starosti opraviti 13 ves v zgibi in preteči 100 metrov v 13 sekundah. Za moške med 29. in 39. letom je bila norma 9 ves in 14 sekund teka. In to sta bili samo dve disciplini od mnogih!

Športne slogane je ovekovečil sovjetski pesnik Samuel Maršak v Zgodbi o neznanem junaku, kjer je poudaril dobro fizično kondicijo in pogum sovjetskega državljana: »Mnogi mladci imajo široka ramena in moč /../ vsak je pripravljen na delo in obrambo!«

Aktivnosti v telovadnici

Večina aktivnosti se je odvijala v šolskih telovadnicah. Klasična ura športne vzgoje je bila sestavljena iz obveznega ogrevanja in teka v krogu, ki so mu običajno sledile vaje na posebnih napravah. Otroci so morali plezati po vrveh, skakati čez kozo ali pa delati salte na bradlji.

Atletski standardi za fante in dekleta se niso kaj dosti razlikovali in tudi ure športne vzgoje so potekale skupaj. Te so se navadno končale s skupinskimi igrami ali igrami z žogo. Tako se je razvila tudi posebna različica pionirske odbojke.

Sambo (kratica za samozaščita brez orožja) je relativno nov sovjetski borilni šport, ki je bil še posebej priljubljen med mladimi moškimi. Vključuje bojne tehnike različnih svetovnih borilnih veščin. Šolarji (večinoma fantje) so trenirali v posebnih šolah samba ali pa obiskovali obšolske krožke.

Nekatere šole so imele posebne prostore s težkim orodjem, a zaradi velike nevarnosti poškodb so ga uporabljali večinoma starejši šolarji.

Športne igre in štafete

Težko si je zamisliti športno vzgojo brez skupinskih iger, kot sta nogomet ali odbojka. To so bile najbolj priljubljene otroške dejavnosti. V toplejših mesecih so otroci telovadili in se igrali tudi izven telovadnic. Najboljši igralci so predstavljali svoje šole na medšolskih tekmovanjih.

Sovjetski šolarji in šolarke so se udeleževali tudi raznih tekmovanj v teku čez ovire, ki je veljal za eno osrednjih športnih dejavnosti. Vzpostavili so ekipe in tekmovali v okretnosti in teku čez ovire ter poskušali biti hitrejši od vrstnikov iz drugih šol. Posamezne šole so pogosto organizirale lokalna tekmovanja, ki so privabila celo navijače. Eno od takšnih tekmovanj – vojaška igra po imenu zarnica, je bil del osnovnega privajanja mladostnikov na kasnejšo vojaško službo. Dve ekipi sta igrali druga proti drugi v zavzemanju nasprotnikove baze in zastave. Fantje so še posebej uživali v tej igri, ki jih je pripravila na precej strožje fizične zahteve, ki so jih čakale kasneje v vojski.

Ure športne vzgoje so pogosto prikazovali tudi v sovjetskih filmih o otrocih. V priljubljenem filmu Elektronikove pustolovščine (1979) se nekateri kadri odvijajo npr. v telovadnici.

Tudi v filmu Obiskovalec iz prihodnosti (1985) obstaja scena, ki prikazuje zunanje aktivnosti, ki so se odvijale med urami športne vzgoje v Sovjetski zvezi.

Zimske aktivnosti

Zima ni bila razlog za pavzo – žogo so pač zamenjale smuči. Nekateri šolarji so v tem uživali, medtem ko je za druge to predstavljalo strašen dolgčas, ko so morali s sabo prenašati vso opremo v neudobnem kombinezonu.

Nekatere specializirane šole so imele lastna drsališča (privilegij, podoben bazenu), kjer so otroci lahko obiskovali drsalni ali hokejski krožek.

Za tiste, ki si tega niso mogli privoščiti, je bilo odprto hokejsko igrišče (Rusi mu še zmeraj pravijo korobka – zabojček) v vsaki mestni četrti, kjer so otroci preživljali svoj prosti čas po šoli. Česar noben osnovnošolec definitivno nikoli ni izpustil, pa je bilo seveda kepanje, sankanje in poležavanje v snegu po šoli.

Preberite še:

Kako so štirje sovjetski znanstveniki 274 dni pluli na ledeni plošči