Nekateri zgodovinarji menijo, da je Amerika prava zmagovalka druge svetovne vojne, in za to obstaja dober razlog. ZDA so iz vojne izšle kot najbogatejša država sveta z minimalnimi izgubami in jedrsko oborožitvijo. Njihov bodoči nasprotnik, Sovjetska zveza, je vojno končal ovenčan s slavo, a s strahotnimi izgubami in brez jedrskega orožja. Po vojni so se zato mnogi spraševali, zakaj Američani niso izkoristili strateške prednosti, da izbrišejo ZSSR z obličja Zemlje. Razlogov za to je več.
Severnoatlantski blok se je bal sovjetske tankovske armade, ki bi lahko celo v primeru jedrske vojne osvojila vso zahodno Evropo. Američani v tem času niso razpolagali z veliko količino jedrskih bomb, te, ki so jih imeli, pa so bile manj močne, »vsega« nekaj kiloton. Celo nekatera množična strateška bombardiranja s konvencionalnim orožjem so povzročila več žrtev od napada na Hirošimo in Nagasaki (npr. Dresden in Tokio).
Nekdanji sovjetski nasprotnik, nemški general Friedrich von Mellenthin, je pisal: »Tankisti Rdeče armade so se prekalili v vojni, njihove izkušnje so neizmerno narasle. Za takšno preobrazbo je potrebna visoka organiziranost, nevsakdanja izkušnja načrtovanja in vodenja … V današnjem času bi moral vsak resen načrt za obrambo Evrope izhajati iz tega, da lahko zračne in tankovske vojske ZSSR planejo nad nas s takšno hitrostjo in besom, da bi vrgle senco na vse operacije bliskovite vojne [nem. Blitzkrieg, op. prev.] iz druge svetovne vojne. Pričakovati moramo globoke udare z bliskovito hitrostjo.«
Ko je oboroženim silam zveze NATO v Evropi poveljeval general Alfred Gruenther (1953-1956), so te imele vsega 17 divizij. Na drugi strani je lahko Sovjetska zveza v napad poslala med 80 in 100 prvovrstnih divizij. Njegov predhodnik Matthew Ridgeway, ameriški general, ki se je dokazal v drugi svetovni in kasneje v korejski vojni, je v svojih spominih priznal, da bi se NATO, v kolikor bi Sovjeti krenili v napad od Norveške do Kavkaza, znašel v težkem položaju.
Ridgeway je zapisal, da so sovjetske oborožene sile modernizirane, letališča dobra, letalstvo pa na visokem nivoju. Ameriške rezerve jedrskega orožja so bile omejene, njihova skladišča [v Evropi, op. prev.] pa so bila podvržena diverzantskim napadom. Iz naštetih razlogov zato ZDA v zgodnji fazi hladne vojne niso imele perspektive gotove ali lahke zmage v vojni proti ZSSR.
Svetovni mir je v obdobju med 1945 in 1950 ohranjala sovjetska kopenska vojska, katere prednost je bila ogromna tankovska vojska ter jurišno in lovsko letalstvo. Zahod v tem času ni imel moči, da bi zaustavil sovjetski prodor. Sile, ki so jih imeli takrat na razpolago v Evropi, so po demobilizaciji imele nizko bojno vrednost v primerjavi s sovjetskimi. Nemška vojska je bila uničena v viharju druge svetovne vojne, njena učinkovita naslednica pa še ni bila postavljena na noge.
Sovjetski strokovnjaki so v tem času razvili reaktivna letala MiG-15, rakete zemlja-zemlja, jedrsko orožje in učinkovita sredstva protizračne obrambe. Paritete, ki so jo Sovjeti na bojišču ohranjali z ogromno kopensko vojsko, ni bilo mogoče držati v nedogled, a so si s tem kupili nujno potreben čas za dosego ravnotežja sil v ključnih segmentih obrambe. Čim so bila razvita nova orožja, je Sovjetska zveza ponovno šla v »ofenzivo« in z njimi pomagala svoji zaveznici v Koreji, skupaj s Kitajsko. Strateško letalstvo ZDA, ki je predstavljalo najstrašnejše orožje zahodnih sil, je dobilo dostojen odgovor v sovjetskem lovcu MiG-15, ki je v akcijah nad Korejo ameriško prednost ponovno postavil pod vprašaj.
Preberite še:
Kako je Albanija ostala zvesta Stalinu do konca 20. stoletja
Vse ali nič: Kako je sovjetski pilot pobegnil z Natovega letališča
Obdobje otoplitve: Kako sta se Vzhod in Zahod skušala zbližati med hladno vojno (FOTO)