Lakota v Sovjetski zvezi

V bolnišnici v Čeljabinsku

V bolnišnici v Čeljabinsku

Državni zgodovinski muzej Južnega Urala/russiainphoto.ru
Sovjetska oblast je precej kriva za to, da so občasna obdobja lakote prerasla v nacionalno katastrofo. Poglejmo, kdo je bil v Sovjetski zvezi lačen in zakaj.

Opustošenje vojnih časov

Lačni ljudje v Povolžju

Prva množična lakota je Sovjetsko Rusijo prizadela takoj po koncu državljanske vojne, ki je porušila vse ekonomske povezave v državi in bila tudi eden od glavnih vzrokov za lakoto. Poleg vojne je bila še en pomemben dejavnik huda suša leta 1921, ki je uničila petino vseh pridelkov.

Lačna družina v Povolžju, 1921

Vlada se je soočila z deficitom kmetijskih proizvodov, zato je odredila rekvizicijo žita med prebivalstvom, a je to razmere samo še poslabšalo. Kmalu je lakota zajela obsežne dele države z več kot 90 milijoni prebivalcev, od kazahstanskih step in uralskih gora do Volge, južne Ukrajine in Krima.

Otroci v lačnem Povolžju

Sociolog Pitirim Sorokin, ki je pozimi 1921 obiskal vasi v Saratovski in Samarski guberniji, je pisal: »Kmečke hiše so bile zapuščene, brez streh, s praznimi odprtinami za okna in vrata. Slamnate strehe so že zdavnaj pobrali in pojedli. Na vasi kakopak ni bilo živali, niti krav, niti konjev, niti ovac, koz, psov, mačk, celo vran ne. Vse so že pojedli. Mrtva tišina je bdela nad ulicami, pokritimi s snegom.«

Ljudje so začeli brezglavo bežati. Razprodali ali odvrgli so vse svoje imetje in šli, kamor so jih pač noge nesle, brez kakšnega zavestnega načrta. V nekaterih predelih se je hitro širil kanibalizem. Na ulicah so lovili in ubijali mimoidoče, družine so jedle majhne otroke, da bi jih rešile pred mukami lačne smrti in se nasitile z njihovim mesom.

Vrsta za kosilo pred javno kuhinjo in zdravstveno postajo, Povolžje

Sovjetska vlada je katastrofo dolgo prikrivala, vendar je bila poleti 1921 prisiljena nagovoriti svet in prositi za pomoč lačnim. Pozivu so se odzvale mnoge dobrodelne organizacije, pa tudi slavni raziskovalec Arktike in javni aktivist Fridtjof Nansen, ki je osebno prišel v Rusijo z zbrano humanitarno pomočjo. Ta podpora in dobra letina v letu 1922 sta omogočili zaustavitev katastrofe, ki je zahtevala življenja petih milijonov ljudi.

Lažna poročila za Moskvo in holodomor

Lačna družina Čuvašev

Deset let pozneje je državo spet zajela množična lakota. Boleč proces združevanja zasebnih kmetijskih gospodarstev v kolektivna (kolhozi) in boja proti bogatim kmetom – kulakom je na milijone kmetov pognal v mesta. Oblast ni računala na prihajajočo krizo sovjetskega podeželja in višala plane glede dobavljanja žita, vsakršne proteste kmetov pa je obravnavala kot sabotažo in jih surovo kaznovala.

Lokalne oblasti na terenu so si še posebej močno prizadevale doseči plan, saj so na eni strani upale na večjo podporo iz centra, po drugi strani pa so se bale represije v primeru neuspeha. Zato so v Moskvo pogosto sporočale lažne informacije (umetno zvišane številke, umetno izboljšane rezultate o letinah ipd., op. prev.) in prikrivale dejanski obseg siromaštva.

V Čeljabinski guberniji

Tako je lakota v letih 1932-1933 zajela obsežna območja Ukrajine, Kavkaza, Kazahstana, Belorusije, zahodne Sibirije in nekatere regije v evropskem delu Rusije. Spet so se vrnile grozote, ki jih je država doživljala že v začetku 20. let. Prebivalci regije Kuban so se spominjali, da »nihče ni posvečal pozornosti mrtvim, ni bilo moči, popolna ravnodušnost«. Dogajali so se primeri kanibalizma, izginjali so otroci. V tovarni v Sverdlovsku se oče in sin ob koncu meseca nista našla na seznamu za živilske karte. Isti dan sta se vrgla pod tramvaj in se ubila. Pozneje se je izkazalo, da so ju samo pozabili dati na seznam.

Lakota v Samari

»Moj oče je odšel, da bi prišel do kruha, ni se vrnil. Kmalu zatem je odšel brat, tudi njega nismo dočakali. Ostala sva jaz in mama …« se je spominjal Ukrajinec Aleksej Stepanenko iz Hersonske regije: »Mama, ki je čutila, da nanjo že preži smrt, mi pravi: 'Ko bom umirala, bom zadušila tudi tebe, da se ne boš mučil, da ne boš umrl zaradi lakote.' Zvečer istega dne je ona, ubožica, Bogu oddala svojo dušo. Mene, sedemletnika, so odpeljali v vaško sirotišnico.«

Lačni kmetje na ulici, Harkov, 1933

V lakoti v letih 1932-1933 je umrlo več kot sedem milijonov ljudi. Ker so več kot polovico žrtev predstavljali Ukrajinci, sodobni ukrajinski raziskovalci sklepajo, da je šlo za nameren genocid nad ukrajinskim narodom s strani sovjetskih oblasti, temu pravijo »holodomor« (gladomor). V Rusiji zavzemajo drugačno stališče, in sicer, da pogubna politika komunistov ni bila usmerjena zoper katerikoli konkreten narod, ampak je prizadela mnoge regije in narode tedanje Sovjetske zveze. Še več, leta 1933 je Stalin osebno odobril, da se v Ukrajino pošlje žito na škodo nekaterih ruskih regij.

Druga svetovna vojna in takoj po njej

Ženska pelje na sankah moža, oslabelega zaradi lakote, v obleganem Leningradu med drugo svetovno vojno

Več kot 630 tisoč prebivalcev Leningrada je umrlo zaradi lakote v času blokade Leningrada s strani nemških in finskih sil, ki je trajala 872 dni. Ljudje so pojedli vse mačke in pse, jedli so začimbe, ptičjo hrano, zdravila, ostanke sončnic, mizarsko lepilo, lobanje živali, kuhali so pasove. »Čustva so otopela. Hodim po mostu, pred menoj počasi hodi visok moški. Korak, dva, in pade. Otopelo hodim mimo njega, mrtvega – vseeno mi je. Vstopim skozi vhod, vendar se ne morem povzpeti po stopnicah. Potem z dvema rokama primem za eno nogo in jo dam na stopnico, zatem drugo nogo na naslednjo stopnico …« se spominja Tatjana Aksenova.

Lakota v letih 1946-1947 je bila neposredna posledica uničujoče druge svetovne vojne in suše leta 1946, ki je privedla do slabe letine. Vseeno bi se država lahko izognila trpljenju (ZSSR je imela velike žitne rezerve), če se sovjetska vlada ne bi odločila za povečanje izvoza žita v tujino v obsegu, ki je bil dvakrat večji od izvoza izpred vojne. Prav tako je državno vodstvo varčevalo z rezervami kmetijskih pridelkov in jih ni oddajalo regijam, ker se je balo nove vojne z nekdanjimi zavezniki, a vendar ob tem ni zmanjšalo obveznih norm za dobavljanje živil. Tako je prišlo do lakote, zaradi katere je umrlo do 1,5 milijona ljudi.

»Hodili smo po vaseh, prosili za miloščino, a malo so dali, ker nihče ni živel sladko,« se spominja Aleksandra Ložika, ki je tedaj živela v Povolžju (regija ob Volgi). »Enkrat se vrnem domov s tistim malim, kar sem uspela izprositi, mama leži na peči z bratom in sestro, ne premikajo se. Mamo sem premaknila, ji dala košček kruha, pojedla ga je in vstala. Segreli sva kmečko peč, skuhali zelenjavno juho, ona nas je vse nahranila, meni pa je rekla: 'Šura (Aleksandra), daj mi še en košček kruha.' Prvič je prosila za kruh, drugače je vse dala nam. 'Oživeli' smo šele tedaj, ko se je pojavilo prvo zelenje: trava, koprive, kislica, trpotec, pozneje gobe in jagode.«

Priporočamo še: Kaj je motiviralo ljudi, da so med vojno vstopili v Rdečo armado?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke