Kaj je motiviralo ljudi, da so med vojno vstopili v Rdečo armado?

Plakat z naslovom Tri leta vojne umetniške skupine Kukriniksi.

Plakat z naslovom Tri leta vojne umetniške skupine Kukriniksi.

Jurij Ivanov/RIA Novosti
Sovjetski pariotizem od A do Ž. Zakaj se je na milijone ljudi leta 1941 prostovoljno včlanilo v Rdečo armado, čeprav so poznali temne plati sovjetskega sistema?

Razvoj patriotizma v Sovjetski zvezi med drugo svetovno vojno je verjetno eno najbolj zanimivih vprašanj sodobne ruske zgodovine. Postavlja se vprašanje, kako razložiti fenomen prostovoljnega vpisa milijonov ljudi v Rdečo armado takoj v prvih dneh in tednih vojne leta 1941, ter njihovega požrtvovalnega in herojskega služenja državi v nadaljnjih letih krvavega bojevanja, ko pa je bilo celo takrat ljudem jasno, da je imela Sovjetska zveza tudi svoje temne plati razvoja?

Zgodovinarjem so danes poznana številna temačna dejstva o delovanju predvojnih sovjetskih oblasti. Še vedno pa ostaja nepojasnjeno, kako je režimu uspelo vojaško katastrofo obrniti v svojo prid in motivirati svoje državljane, da so se borili za obstoj takšnega sistema.

Sovjetska javnost je bila seznanjena s čistkami v vojski in partiji. Vedela je za množične aretacije in deportacije, ki so se dogajale po vsej državi. Poznano jim je bilo prisilno delo, onemogočanje svobodnega trgovanja, poslovanja in političnega delovanja. Ljudje so na lastni koži občutili stroge omejitve gibanja, pomanjkanja živil, nekateri celo lakoto na podeželju. Zakaj so potem med vojno taisti ljudje služili državi, ki jih je tako zatirala?

Na srečo obstajajo zgodovinarji, ki se s tem vprašanjem ukvarjajo profesionalno, znanstveno ter večplastno, in ne zgolj ozko politično oz. ideološko. Na razpolago imamo ogromno dokumentarnega gradiva, ki je nastalo izpod peres navadnih sovjetskih državljanov, torej imamo njihove osebne dnevnike, pisma, izpovedi in intervjuje, ki nam pomagajo razjasniti številne okoliščine, razmišljanja in motive, ki so jih spodbudili, da so se borili za sovjetsko domovino.

Na podlagi teh raziskav lahko razdelimo motivacijo ljudi, ki so vstopali v vojsko, na pet različnih delov: ljubezen do domovine, sovraštvo, strah, socialni občutki in osebni interesi.

Ljubezen do domovine

Domovino so včasih ljudje dojemali drugače kot danes. Iz dokumentarnega gradiva je razvidno, da je domovina ljudem v prvi vrsti predstavljala njihovo družino, prijatelje in delovno okolje. Redki posamezniki so enačili domovino s socialističnim sistemom, ideologijo ali vodstvom države. Čeprav je večina ljudi res podpirala sovjetsko vlado in idejo graditve socializma, jim je prva stvar pomenila družino, dom, prijatelje in delo.

Sovjetska propaganda je pred vojno poskrbela, da so napake sistema, ki so zagrenile življenja ljudi, pripisali skorumpiranim posameznikom, ki naj bi zlorabljali oblast. Tako je bil Stalin kot vodja države, prikazan v nedolžni luči. Država je bila prikazana kot sistem, ki se šele razvija in se na svoji poti srečuje z različnimi izzivi. Za vse slabo so krivili nižje lokalne uradnike in birokrate.

Mladina je bila najbolj motivirana za službo v vojski

Mlajše generacije, ki so se šolale v Stalinovem šolskem sistemu, so bile vzgojene v duhu ljubezni do »socialistične domovine«. Učili so jih, da je celoten svet uperjen proti njim, ker gradijo socializem in pravičen družbeni sistem, nasproten kapitalizmu, zato si mnoge zahodne vlade želijo uničiti njihovo domovino, da bi tako preprečili osvoboditev svetovnega proletariata izpod jarma kapitala. Prav mladi ljudje so predstavljali glavni motivacijski faktor, ki je v prvih tednih vojne najbolj spodbujal vse druge plasti sovjetske družbe, da se je potrebno odzvati klicu Rdeče armade.

Sovjetska propaganda je dvajset let prej opozarjala, da je vojna v prihodnje neizbežna. Zato so mnogi ljudje, ko je vojna zares izbruhnila, spoznali zgodovinsko priložnost in se nemudoma javili Rdeči armadi, da bi se izkazali za vredne državljane svoje domovine.

Stalin kot idejni vodja in arhitekt države

V očeh navadnih ljudi je Stalin igral samo vlogo idejnega vodje in arhitekta boljše sovjetske prihodnosti, nikakor ga niso dojemali kot neusmiljenega diktatorja, ki ne pozna milosti. Ko so ljudje spoznali, da jim je bila vojna leta 1941 zahrbtno vsiljena, čeprav so se pred vojno zavzemali za mir (tako so namreč dojemali nemško-sovjetski pakt o nenapadanju), je bila ključna predstava, da jih bo v boju vodil mogočen voditelj.

Pred vojno Stalin ni imel nobene državne funkcije. Uradno je bil samo generalni sekretar partije in član najvišjega partijskega odbora – politbiroja. Ko pa je nenadoma izbruhnila vojna, je postal tudi predsednik vlade in vrhovni poveljnik vseh oboroženih sil. Stalinov prvi javni nagovor, ki so ga v živo predvajali po vsej državi – to je bilo 3. julija 1941, 11 dni po začetku vojne – je močno odmeval in spodbudil številne druge ljudi, ki so se odločili pridružiti vojski. Njegov nagovor je izzval številna domoljubna in patriotska čustva.

Ustvarjanje socialističnega domoljubja in patriotizma

Stalin je svoje rojake nagovarjal neposredno: klical jih je »bratje in sestre« in jim pihal na dušo. Rekel jim je »dragi moji prijatelji«, namesto »tovariši in tovarišice«. Seveda je klical tudi tovariše, člane svoje partije, ampak bistvena je bila njegova nenadna sprememba v odnosu do naroda in sovjetske domovine, kar so takoj začutili vsi ljudje. Zato se je njegov govor dotaknil številnih ljudi po vsej državi, tudi takšnih, ki so bili indiferentni do politike. V javno propagando je vključil tudi pravoslavno cerkev, ki je bila do takrat utišana in odstranjena iz javnega življenja. Mnogim zgodovinskim osebnostim in krščanskim svetnikom, ki so bili odstranjeni iz javnih mest, so spet vrnili njihovo čast in spoštovanje. Ukinili so celo protiversko gonjo in časopis »Brezbožnik«. Zamenjali so himno, ki je dvigovala zavest o ljubezni do domovine (melodija je še danes v himni Rusije). Imena bataljonov na fronti so se lahko imenovala po pravoslavnih svetnikih. Celo oficirji so dobili nazaj svojo glavno vlogo, saj so jih prej nadzirali politkomisarji. Generali so lahko spet nosili svoje zlate epolete. Panslavizem je doživel novi preporod. Ponovno so restavrirali domoljubna občutja in jih prebarvali v s

ocialistične vrednote.

Vendar so obstajali tudi posamezniki, ki niso marali Stalina in njegovega političnega sistema, a so kljub temu stopili v vojsko zaradi občutka, da bodo s tem naredili nekaj dobrega za družino in domovino. Ti posamezniki so imeli radi svojo državo ne glede na politično vodstvo. Iz tega lahko sklepamo, da so mnogi ljudje kljub močni propagandi še naprej mislili s svojo glavo. Na koncu so se odločili pravilno, saj so izbrali svojo domovino in ne lažno upanje, da jih bo fašizem osvobodil.

Obstajajo pa tudi predeli države, kjer so prebivalci pričakali okupatorje kot osvoboditelje s cvetjem v rokah. To so bili predeli današnje zahodne Ukrajine in baltskih držav, torej tistih delov, ki so bili Sovjetski zvezi priključeni po letu 1939. Povsod drugje so sovjetski državljani pričakali okupatorje ravnodušno ali s puškami v rokah.

Sovraštvo kot močna motivacija

Druga oblika motivacije, ki je izhajala iz prezirljivega sovraštva do Nemcev, je pridobivala na moči šele po nekaj mesecih vojne, ko so postali zločini nemških okupatorjev javno znani. Novice o nemških grozodejstvih so širši javnosti prinašali begunci, ki so bežali pred Nemci, ter poročila partizanov. Dodatno pa so jih podžigali sovjetski pisci in dnevna propaganda. Za nekatere je bila novica o smrti kakšnega od sorodnikov ali staršev kapljica čez rob. Odločili so se za vstop v vojsko, saj so se želeli maščevati Nemcem.

Strah pred stigmatizacijo

Tudi strah je gnal ljudi na bojna polja. Vendar ne strah pred smrtjo, temveč strah pred družbo, to je bil strah pred tem, kako jih bodo drugi ljudje gledali v odnosu do nastale situacije. Mnogi so se raje sami prostovoljno javili v vojsko, kot da bi čakali na uradni poziv, da jih ne bi prej ožigosali za stavkokaze ali posameznike, ki se izogibajo vojni službi. Strah je tako poskrbel, da se je dosti ljudi javilo v vojsko zaradi strahu pred stigmatizacijo. Redki so sicer priznali, da jih je to najbolj motiviralo za službo v vojski, ampak dejstvo je, da so takšne motivacije obstajale, zato je prav, da se jih omeni.

Socialna motivacija

Bolj humani motivacijski vzgibi so prihajali iz socialnih občutkov. V to kategorijo spadajo predvsem ženske, ki so se javljale v vojsko, da bi pomagale vojakom na fronti, v bolnicah in kuhinjah. Mnoge ženske so kasneje zahtevale enakopravne odnose z moškimi, zato so nekatere postale izjemno uspešne vojakinje. Obstaja tudi dosti primerov, ki kažejo, da so se mnogi ljudje znašli v prostovoljni službi zaradi motivacijskega momenta, ki so ga sprožili njihovi prijatelji, sošolci, sodelavci ali sorodniki. Občutek, da morajo slediti svojim najboljšim prijateljem in sošolcem, jih je na koncu privedel v vojsko. Socialni občutki so povezani z ljubeznijo, sočutjem, solidarnostjo in skrbjo za človeka.

Osebni interesi

V to kategorijo lahko uvrstimo predvsem tiste ljudi, ki jih je sovjetski kazenski sistem poslal v zapore in gulage. Obstaja ogromno primerov obsojencev, ki so se v gulagih in zaporih sami javili v službo domovini, da popravijo svojo čast in ugled v družbi. Potem so tukaj še otroci družin oz. staršev, ki so bili aretirani in odpeljani v zapore. Tudi oni so imeli osebne interese, da se izkažejo in operejo madež s svojega imena. Čeprav velja poudariti, da na začetku sovjetske oblasti niso obljubljale nobene rehabilitacije tistim posameznikom, ki so bili bodisi kriminalci, politični obsojenci ali pa so bili z njimi v sorodu.

Temu navkljub so se mnogi odzvali in pošiljali prošnje za sprejem v vojsko. Obstajajo tudi primeri otrok, ki so se lagali glede svoje starosti in celo vzroka, kako so izgubili svoje starše, da bi jih lahko čim prej sprejeli v vojsko in poslali na fronto. Mnogim je celo uspelo. Tukaj so bile tudi družine kulakov, političnih obsojencev in kriminalcev, ki so se rešili svojega zaprtega okolja in se pridružili vojakom na fronti. Osebni interesi so motivirali tudi številne druge posameznike, ki niso bili zadovoljni s svojim življenjem, študijem ali delom, zato so odšli v vojsko. Ko je vojna proti koncu leta 1942 dosegla stopnjo vrelišča, so sovjetske oblasti zares ponudile najhujšim kriminalcem, ki so jih zaprli zaradi umorov, da jim bodo znižali kazni, če v nevarnih samomorilskih akcijah opravijo določeno vojaško nalogo.

Vojna je poenotila sovjetsko družbo

Tako smo lahko spoznali, da se je sovjetska družba zaradi vojne poenotila. Hitlerjeva vojna napoved je pravzaprav utrdila Stalinov režim in mu podarila novo notranjo in zunanjo legitimnost. Hitlerjeva domneva, da se bo Sovjetska zveza zaradi njegovega napada zrušila kot »hišica iz kart« in da bo vojaški poseg »otročje lahek«, se je izkazala za bolno iluzijo, ki je Sovjetsko zvezo sicer stala najmanj 20 milijonov mrtvih. Po drugi strani je Sovjetska zveza po vojni izšla kot zmagovalka in vodilna svetovna antifašistična velesila, ki si je pridobila dolgotrajen mednarodni ugled in spoštovanje pri številnih narodih po svetu.

Nič čudnega ni, da se v Rusiji druge svetovne vojne še danes radi spominjajo kot  »Velike domovinske vojne«, saj so takrat uspeli udejanjiti svojo narodno enotnost, zaščititi domovino in zmagati v vojni, ki jih je spremenila v svetovno velesilo.

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.