Kako je skrivno ameriško vohunsko letalo po pomoti končalo v Sovjetski zvezi

Novembra 1969 so Sovjeti od Američanov dobili zgodnje božično darilo – elegantno letalno napravo, zelo podobno vohunskemu letalu SR-71 Blackbird, a nekoliko manjših dimenzij z dolžino treh metrov.

Ameriška velikodušnost seveda ni bila namerna. Brezpilotnik je bil dron najnovejše generacije, poslan na misijo fotografiranja jedrske infrastrukture na Kitajskem. Svojo nalogo je opravil, a se ni uspel obrniti, zato je nadaljeval let proti severu v smeri proti Sibiriji, preden se je zrušil na tla.

Šlo je za dron D-21, ki je s svojimi elegantnimi delta krilci spominjal na miniaturno verzijo vohunskega letala SR-71. To ni bilo naključje, saj so obe napravi izdelali v Lockheedovem oddelku za tajne projekte Skunk Works. D-21 je bil prvotno zasnovan tako, da bi ga bilo mogoče spraviti v SR-71 in lansirati z repnega dela.

Vohunjenje nad Sovjetsko zvezo pa je v šestdesetih letih za Američane postalo resen problem. Zaradi sovjetskih raket zemlja-zrak, podobnim tisti, ki je leta 1960 sestrelila letalo U-2 nad Rusijo, so postale vohunske fotografske misije precej bolj tvegane.

SR-71 je lahko letel dovolj hitro (3,2 Macha) in visoko (26.000 m), da ostane varen, a zakaj bi v tveganje spravljali pilota in letalo, če je isti posel lahko opravil robot?

SR-71

javna domena

Zamišljeno je bilo, da bi dron po koncu misije izvrgel vložek s filmom, nato pa bi ga v zraku prestreglo transportno letalo C-130. A zaradi težav z lansiranjem, nesreče in smrti enega člana posadke je lansirna platforma za nov izboljšani D-21B postal bombnik B-52H.

Projekt pa se ni odvijal po načrtih. Skupaj so z otoka Guam v Pacifiku poleteli štirje brezpilotniki D-21B na krovu B-52. Njihov cilj je bila komunistična Kitajska, natančneje kitajski center za jedrske preizkuse Lop Nor.

Vsi poleti so bili neuspešni; prva dva vložka s filmom sta pristala v Tihem oceanu, en dron je strmoglavil na Kitajskem, eden pa je, kot že rečeno, končal v Sibiriji, kjer je prišel v roke Sovjetom.

Kot pišeta ruska letalska zgodovinarja Jefim Gordon in Vladimir Rigamant, »se je najdba izkazala kot zelo zanimiva za sovjetsko letalsko industrijo, glede na to, da je šlo za precej kompaktno napravo s sodobno izvidniško opremo, namenjeno dolgim poletom pri veliki nadzvočni hitrosti in v pogojih močnega kinetičnega pregrevanja. Mnoga vodilna podjetja in organizacije z letalskega, elektronskega in obrambnega področja so dobila nalogo, da preučijo D-21 skupaj z materialom, ki je bil uporabljen pri njegovi izdelavi, tehnologiji proizvodnje in opremi.«

Rezultat preučevanj je bil projekt Voron za razvoj nadzvočnega drona za strateško izvidnico. Zamišljeno je bilo, da bodo ti brezpilotniki lansirani z bombnikov Tu-95 ali Tu-160. Pogonski sistem na trdo gorivo bi brezpilotnik po ločitvi od letala pognal do nadzvočne hitrosti, takrat pa bi se aktiviral nabojno-reaktivni motor. Letalnik bi nato s pomočjo inercijskega navigacijskega sistema sledil vnaprej programirani poti. Letalnik bi pred vrnitvijo v bazo izvrgel vložek s filmom, na katerem bi bilo pritrjeno padalo, on sam pa bi nato pristal na letališču.

A tako ameriški kot sovjetski vohunski brezpilotniki so »padli« kot žrtve napredka v razvoju vohunskih satelitov, ki so lahko leteli nad tujim ozemljem brez strahu pred sestrelitvijo.

Nihče pa ne more očitati Sovjetom, da so bili skopuški. Ben Rich, inženir podjetja Lockheed, ki je delal na projektu D-21, se spominja, kako mu je sredi osemdesetih nek zaposleni na Cii predal kovinsko ploščo, ki je bila del tistega D-21, ki je v šestdesetih strmoglavil v Sibiriji. Ploščo je našel nek pastir, ki jo je dobil od agenta KGB.

Preberite še:

Kim Philby: Zgodba o najboljšem sovjetskem vohunu v Veliki Britaniji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.