Sovjetska propaganda je pogosto iskala skrite sovražnike in skrivne pomene, tudi tam, kjer jih ni bilo (na primer na škatlicah z vžigalicami, kjer je bil narisan plamen, ki je nekatere spominjal na »sovražnika ljudstva« Leva Trockega). V ZSSR je krožilo mnogo strašljivih urbanih legend, ki so pogosto »pomagale« ljudem, da so si razlagali nerazumljive stvari, še posebej tiste, ki so prihajale iz tujine.
Ali v plamenu prepoznate profil Leva Trockega?
eva.1/meshok.net»Govorice, urbane legende in strašljive zgodbe nastajajo in se širijo zato, ker jih ljudje potrebujejo,« pišeta folkloristki in zbirateljici urbanih legend Aleksandra Arhipova in Anna Kirzjuk v svoji knjigi z naslovom Nevarne sovjetske stvari: Urbane legende in strahovi v ZSSR (NLO, 2020). Avtorici izpostavljata, da so bile te legende uporabne za prikrivanje resničnosti. Nekaj jih naštevamo tukaj.
Po odpravi Stalinovega kulta osebnosti so se odnosi med ZSSR in Kitajsko poslabšali. Na Kitajskem se je razmahnila protisovjetska propaganda, na meji pa so se stalno dogajali manjši oboroženi incidenti. Sovjetski državljani so z grozo pričakovali kitajski napad in vdor Maovih vohunov. Ljudi so svarili pred »kitajsko grožnjo« in ta strah se je na koncu izrazil v urbani legendi, ki je zaokrožila v drugi polovici šestdesetih let.
Gre pa takole: Neka ženska je kupila kitajsko preprogo in jo obesila na steno. Ponoči je sin iz sosednje sobe zaslišal strašni krik in poklical policijo. Izkazalo se je, da je ženska umrla, njen obraz pa je ostal v krču od groze. Bistroumni policaj je izklopil luč in takrat so vsi zagledali, kako se je na preprogi izrisala strašna podoba – Mao Zedong, ki leži v grobu z rokami, položenimi na prsih, v njih pa drži svečo z zelenim ognjem. Legenda pravi, da naj bi Kitajci v spomin na svojega preminulega voditelja na preproge, ki so jih izvažali v ZSSR, všili podobo Maa s fosfornimi nitkami, zato da bi ljudje v Sovjetski zvezi umirali od strahu.
Po drugi svetovni vojni so se kmetje soočili z novo nadlogo – koloradskim hroščem, ki je uničeval pridelke krompirja. Po mnenju takratnega sovjetskega kmetijskega ministra so bili hrošči v bistvu ameriška sabotaža. Legenda se je hitro razširila, novico so objavljali vsi sovjetski časopisi in mediji držav vzhodnega bloka. Hrošče so odkrivali povsod, na tisoče šolarjev pa se je podalo med polja, da so jih ročno pobirali, zraven pa so iskali še domnevne ampule s strupom. V sedemdesetih se je pojavila še ena druga legenda, in sicer, da naj bi Američani vzdolž bajkalsko-amurske železniške magistrale, ki je bila ravno v gradnji, podtikali ampule s klopi.
Čeprav v ZSSR niso vrteli filmov o Jamesu Bondu, so se med prebivalstvom vseeno razpasle govorice o neverjetnih vohunskih napravah. Legende o »vsemogočnih« zahodnih napravah so med ljudi vnašale strah in negotovost, pri čemer so bile nekatere iz nekega razloga povezane z virtualnim striptizom – na primer posebna japonska očala, ki naj bi nosilcu omogočala, da vidi ljudi gole.
Obstajale so tudi legende o tujcih, ki naj bi na plažah fotografirali ženske v kopalkah na poseben rdeč film. Na negativih so se kopalke nato razblinile in fotografi so te pornografske slike nato prodajali v svojih državah, da bi kompromitirali ZSSR.
Tujci onkraj železne zavese praktično niso imeli vstopa v državo, zato je prihod gostov iz tujine konec petdesetih let v luči mednarodnega mladinskega festivala prestrašil nekatere domačine. In to se je seveda ponovno odražalo v legendah. Tema mnogih strašljivih zgodb je takrat postalo »strupeno darilo« - tujci naj bi otrokom podarjali zastrupljene sladkarije (mit se je rodil po tem, ko je nek Šved nekemu otroku podaril grenko lakrico) in igračke ter pisala, v katerih so bile bombe ali strup.
Posebno zloglasen sloves so imele žvečilke – sanje slehernega sovjetskega otroka. Vanje naj bi tujci skrivali majhne igle s strupom in stekleni drobir. Obstajalo je splošno prepričanje, da če poješ žvečilko, se ti bo v ustih zaredila plesen.
Poleg tega so takšna darila veljala za načrtna dejanja zvitih kapitalistov. Širile so se govorice, češ da tujci fotografirajo, kako sovjetskim otrokom podarjajo dobrote, nato pa posnetke kažejo doma in naokoli razlagajo, kako otroci v ZSSR prosijo za miloščino.
V začetku petdesetih let so v ZSSR podali obtožnico proti skupini zdravnikov, ki naj bi hotela zastrupiti Josifa Stalina in partijsko vodstvo. Znamenito »zdravniško afero« so spremljale govorice o judovski zaroti, ki so strašile mnoge ljudi.
Nastajale so prav neverjetne zgodbe. Ena je govorila o tem, da naj bi bil vsake toliko aretiran kak judovski zdravnik, ki je ob prijetju rekel, da obstaja še na tisoče takih, kot je on, ki bodo nadaljevali njegovo poslanstvo. Neka druga legenda pa je razlagala, da naj bi zdravniki preko cepiv okuževali otroke v šolah z rakom in tuberkolozo, in da delijo tablete, polnjene s koščki svinca ali žice.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
