Kako je ruska anarhistka postala »najnevarnejša ženska v Ameriki«

Fotorobot iz leta 1901. Fotografija Emme Goldman po aretaciji za sodelovanje pri atentatu na Williama McKinleyja.

Fotorobot iz leta 1901. Fotografija Emme Goldman po aretaciji za sodelovanje pri atentatu na Williama McKinleyja.

Kongresna knjižnica
Emma Goldman je ameriškim oblastem dolga leta predstavljala glavobol. A tudi z voditelji Sovjetske zveze nikakor ni našla skupnega jezika.

»Protestirajte pred dvorci bogatašev, zahtevajte delo! Če vam ne bodo dali dela, zahtevajte kruh! Če vam ne bodo dali kruha, si ga vzemite!« je goreče pozivala Emma Goldman, ko je nastopala pred delavci. Za Rdečo Emmo, eno od najpomembnejših voditeljev anarhističnega gibanja v začetku 20. stoletja, so bila za dosego družbene pravičnosti primerne vse metode.

Zaradi svojega burnega delovanja proti ameriškim oblastem je postala državni sovražnik. Prvi direktor FBI John Edgar Hoover jo je označil celo za »najnevarnejšo žensko v Ameriki«.

Boj proti oblastem

Emma Goldman med govorom sredi Union Square Parka v New Yorku leta 1916

Emma Goldman se je rodila v judovski družini na zahodu Ruskega imperija, a se je že pri 17 letih preselila v ZDA. Takoj po prihodu se je pridružila lokalnemu anarhističnemu gibanju.

Goldman je postala goreča nasprotnica oblasti in cerkvenih institucij, zavzemala se je za enakopravnost med spoloma in proti poroki, ki omejuje ženske pravice. »Želim si svobode, pravice do izražanja, vsesplošne pravice na nekaj lepega in svetlega. Anarhizem je zame prav to. Živela bom v skladu s tem, ne bom se ozirala na ostali svet, na zapore, pregone ali karkoli drugega. Tudi če me obsodijo najbližji tovariši, bom živela svoj prekrasni ideal.«

Berkmanov poskus uboja Henryja Fricka, ilustracija W. P. Snydera v časopisu Harper's Weekly 1892.

Leta 1892 je pomagala svojemu ljubimcu, somišljeniku in soborcu Aleksandru Berkmanu pri izvedbi atentata na »najbolj osovraženega človeka v Ameriki« Henryja Clayja Fricka, tovarnarja in najhujšega sovražnika sindikatov. Poskus ni uspel in Berkman je za 14 let odšel za zapahe. Emma se je takrat izognila zaporu, a je bila kasneje večkrat aretirana zaradi pozivanja k uporu, širjenja »škodljive« literature in celo za sodelovanje pri poskusu atentata na ameriškega predsednika Williama McKinleyja (čeprav ji krivde nikoli niso uspeli dokazati).

Že leta 1908 so Emmi Goldman odvzeli ameriško državljanstvo, a je ostala v ZDA in nadaljevala boj za svoje ideale. Ameriške oblasti so na koncu kljub vsemu našle način, kako se znebiti svojega sovražnika.

Sovjetska barka

Emma Goldman z odvetnikom Harryjem Weinbergerom na poti do otoka Ellis, od koder je bila kasneje z ladjo deportirana v Rusijo.

Junija 1919 je več ameriških mest pretresla serija terorističnih napadov, ki so jih organizirali privrženci italijanskega anarhista Luigija Galleanija in so bili uperjeni proti državnim tožilcem in sodnikom. Kljub temu da so minili brez žrtev, je panika zajela vso državo.

Na koncu so bili uvedeni nikoli do takrat videni varnostni ukrepi. Tekom racij, ki jih je sprožil državni tožilec Alexander Mitchell Palmer, je bilo zajetih 249 skrajnih levičarjev in anarhistov. Večina njih je bila priseljencev iz Ruskega imperija brez ameriškega državljanstva.

Med njimi je bila tudi Emma Goldman. Obtožena je bila pozivanja k puču, pozabljeni pa niso bili niti prejšnji kazenski pregoni, sproženi proti njej. Skupaj s somišljeniki so jo vkrcali na ladjo Buford in poslali v Sovjetsko Rusijo. Ladja je v medijih dobila vzdevek Sovjetska barka. Za pregon Rdeče Emme se je še posebej zavzemal Edgar Hoover, ki je takrat zasedal mesto Palmerjevega pomočnika.

V Sovjetski Rusiji

Emma Goldman in Aleksander Berkman

Kljub temu da so se poti anarhistov in marksistov že davno razšle, za sam marksizem pa je Goldman menila, da je »hladna, mehanična in suženjska formula«, je vseeno gojila velike upe do države zmagovitega socializma. A razočaranje je prišlo zelo kmalu.

Rdeči Emmi niti malo ni bila navdušena nad načinom, s katerim so boljševiki zatirali njene soborce anarhiste in nad ogromnim birokratskim aparatom, ki so ga postavili. Med pogovorom z Leninom so jo odvrnile besede tega »pronicljivega Azijca« o tem, da se svobodo govora lahko v izrednih situacijah žrtvuje.

Kaplja čez rob pa je bila brutalna zadušitev kronštadske vstaje mornarjev leta 1921. Sami Emmi Goldman nasilne mere sicer niso bile tuje: »V boju proti družbenemu zlu so dopuščene vse skrajnosti, saj so ekstremni nazori večinoma najbolj dosledni.« A nasilje v Kronštadu je bilo preveč celo zanjo: »Videla sem ogromno boljševiško državo, ki pred sabo lomi vsakršen ustvarjalen revolucionarni napor, ki gazi, ponižuje in uničuje vse pred sabo.«

Vrnitev

Emma Goldman 15 let po deportaciji ponovno v New Yorku (1934)

Emma Goldman je z Aleksandrom Berkmanom, s katerim je prepotovala vso to dolgo pot, zapustila Rusijo in se nikoli več ni vrnila. Sledila so dolga leta tavanja po različnih državah.

Zaradi njenega odpora do boljševizma jo je zapustilo veliko nekdanjih somišljenikov, a Rdeča Emma se nikoli ni odrekla svojemu mnenju o Sovjetski Rusiji.

Emma Goldman je umrla v Torontu 14. maja 1940. Ameriške oblasti so po tem zakopale bojno sekiro in odobrile pokop njenih posmrtnih ostankov na ameriških tleh. Na spomeniku njenega groba v Forest Parku v zvezni državi Illinois stoji njen citat: »Svoboda se ne bo spustila do ljudi. Ljudje morajo odrasti in doseči svobodo.«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke