Kako je letalstvo postalo učinkovito orodje propagande v ZSSR (FOTO)

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Posebna agitacijska eskadrilja Maksima Gorkega se je lahko pohvalila z največjim letalom na svetu in še z enim, ki je izgledalo kot krokodil.

Propaganda je imela v Sovjetski zvezi vselej osrednjo vlogo. Ker v prvem desetletju obstoja države še ni bilo televizije, radio pa se je šele uveljavljal, so Leninove besede v programu Komunistične partije širili t. i. agitacijski vlaki in parniki. V začetku tridesetih let pa se jim je pridružilo še letalstvo.

Leta 1932 se je na pobudo časopisa Ogonjok začelo zbirati sredstva za ustanovitev Posebne agitacijske eskadrilje Maksima Gorkega (pisatelj je prav takrat praznoval 40. obletnico začetka svoje pisateljske dejavnosti).

Naloga agitacijskega letalstva je bila ponesti komunistično propagando do najbolj oddaljenih in nedostopnih kotičkov ogromne države. Z letali so do ljudi prenašali filme, predvajali radijske oddaje in razdeljevali literaturo. Potniki so bili junaki in udarniki (t. i. stahonovci), profesorji in uradniki, ki so predavali zbranim množicam delavcev in kmetov.

V predvojnem obdobju je po nebu letelo več kot 30 letal in en cepelin agitacijske eskadrilje. Mnoga letala so bila zgrajena iz sredstev, zbranih s pomočjo časopisov in revij ter nosila njihova imena – Kolhoznik Vzhodne Sibirije, Komsomolskaja pravda, Krasnaja zvezda itd.

Za izgradnjo svojega letala je redakcija satirične revije Krokodil leta 1935 izdala posebno številko. Tiskarji, pisci in umetniki so se za nekaj časa odrekli honorarjem in na koncu dobili letalo ANT-9, ki je bilo pobarvano v vzorce krokodila.

Večino letalskega parka so sestavljali dvokrilniki U-2, pravi ponos in vodilno letalo eskadrilje pa je bil ANT-20 Maksim Gorki – največje letalo na svetu.

To ogromno letalo z dolžino 33 m in razponom kril 63 m je bilo opremljeno z magnetofonom, fotografskim studiem in tiskarno, ki je lahko s pomočjo vgrajene elektrarne natisnila do 10.000 letakov v eni uri. V načrtu je bilo celo, da bi letalo kar med letom predvajalo filme in jih projiciralo na oblake, ter s pomočjo dimne zavese risalo razna gesla. Teh idej sicer na koncu ni uspelo realizirati.

Glavno letalo je bil pravi leteči dvorec, v katerem je lahko udobno sedelo do 48 potnikov, ki so jih pričakali udobni naslonjači, preproge, mizice z namiznimi svetilkami in zavese na oknih. Gostje so si lahko odpočili v spalnih odsekih in obiskali elektrificiran bife s hladnimi in toplimi prigrizki ter nato še knjižnico.

Na žalost se je obetavna kariera letala Maksim Gorki končala že leto dni po prvem poletu. 18. maja 1935 se je med demonstrativnim poletom nad Moskvo v letalo zaletel spremljajoči lovec I-5, medtem ko je izvajal akrobacije. V nesreči, ki je sledila, je umrlo 11 članov posadke in 38 potnikov, med katerimi so bili delavci letalske tovarne in člani njihovih družin.

V tridesetih letih je Posebna agitacijska eskadrilja Maksima Gorkega nad ozemljem Sovjetske zveze preletela skupno 55 milijonov kilometrov, organizirala več kot tri tisoč srečanj, pet tisoč predavanj ter znotraj teh prireditev dosegla več kot 10 milijonov ljudi. Kasneje je potreba po propagandi z zraka ob naglem razvoju radia in televizije postopoma usahnila, eskadrilja pa se več ni dvignila v nebo.

Preberite še:

Kako je nek ameriški pilot skoraj povzročil vojno z ZSSR