Kako so živeli Sovjeti pod nacistično okupacijo (FOTO)

»Rusije ne smemo obravnavati s pravnimi in političnimi formulami, saj je rusko vprašanje precej bolj nevarno, kot se zdi, zato moramo uporabiti kolonizacijska in biološka sredstva za uničenje Slovanov,« je izjavil Adolf Hitler v pogovoru z romunskim zunanjim ministrom Mihaijem Antonescom leta 1941. Skladno z nacističnim načrtom Ost (Vzhod) bi moralo na okupiranih območjih evropskega dela Sovjetske zveze ostati le 14 milijonov ljudi, katerih naloga bi bila služiti novemu režimu. Preostalo prebivalstvo bi bilo podvrženo bodisi uničenju bodisi nasilni deportaciji v Sibirijo.

V okviru »novega reda« je bilo okupirano območje Sovjetske zveze razdeljeno na dva t. i. državna komisariata Ukrajino (Reichskommisariat Ukraine) in Vzhodno deželo (Ostland). Slednji je obsegal baltske republike in Belorusijo. Načrtovani državni komisariati Kavkaz (Kaukasus), Turkestan, Don-Volga (Don-Wolga) in Moskovija (Moskowien) so po zaslugi protiofenzive Rdeče armade ostali le na papirju.

Čeprav so Nemci na okupiranih območjih vršili vrhovno oblast, pa mestoma niso mogli brez lokalnih kolaborantov. Posledično je bila ustanovljena t. i. »nova ruska administracija«; v mestih so se pojavili novi župani, po vaseh pa starešine, »izvoljene« iz lokalnih skupnosti. V pristojnosti kolaborantskih oblasti je bil nadzor nad zalaganjem nemške vojske s hrano, ohranjanje reda, boj proti partizanom in diverzantom, vzdrževanje cest in propagandistična dejavnost. »Prej, kot bo uničena judovsko-boljševiška oblast, prej bo prišla srečna prihodnost, ki smo jo že začeli graditi z lastnimi rokami,« je pisal glavni urednik kolaborantskega časopisa Nova pot (Novij Put) Konstantin Dolgonenkov (bivši član zveze pisateljev ZSSR).

Od prvega dne vojne so velike nemške korporacije preko svojih podružnic t. i. »vzhodnih podjetij« prevzele nadzor nad ustavljeno sovjetsko industrijsko proizvodnjo. Večina nekdanjih sovjetskih tovarn je bila na novo prilagojena za vojaško proizvodnjo, iz Tretjega rajha pa je prihajala oprema in kvalificirani kader. Sovjetsko prebivalstvo je bilo nasilno mobilizirano za težaško delo na gradbiščih in kmetijah, za sečnjo in predelavo lesa ter kopanje premoga in šote. Pet milijonov sovjetskih državljanov, t. i. »vzhodnih delavcev« (Ostarbeiter) je bilo odpeljanih v Nemčijo za delovno silo.

Ko je postalo jasno, da hitre zmage nad boljševiki ne bo, vojna pa se je zavlekla, so bili Nemci prisiljeni uvesti bolj fleksibilno politiko do lokalnega prebivalstva in ga motivirati za skupno ustvarjanje »Nove Evrope«. 27. februarja 1942 je nemško Ministrstvo za zasedena vzhodna območja izdalo odlok o odpravi kolhozov in postopnem prehodu k zasebnim kmetijskim posestvom.

Ta reforma je bila predstavljena kot »Hitlerjevo darilo ruskemu kmetstvu«, del katerega dejansko ni maral sovjetskega sistema kolektivnega kmetijstva. A tudi dodeljeno zemljo je bilo zelo lahko ponovno zapleniti, v kolikor kmetje niso izpolnjevali vse strožjih proizvodnih norm. Izvajale so se tudi represije nad kmeti. Med umikom s sovjetskega ozemlja so Nemci prenehali upoštevati celo lastne »zakone« in preprosto nasilno zaplenili potrebno živino in pridelek.

Prvi policijski odredi, sestavljeni iz lokalnih kolaborantov, so bili vzpostavljeni že na samem začetku operacije Barbarossa. Ker so nemške izgube na fronti naraščale, v zaledju pa so se krepili napadi partizanov, je vloga teh enot postopoma naraščala. Dobro orožje in usposabljanje, ki so ga nudili Nemci, jim je prišlo prav v maščevalnih akcijah proti partizanom, pri varovanju ključnih vojaških in transportnih objektov, ter tudi v bojih proti Rdeči armadi. Leta 1943 je bila večina ruskih kolaborantskih enot združena v t. i. Rusko osvobodilno vojsko pod poveljstvom generala Andreja Vlasova.

Sovjetska izvidnica je delala vse, kar je bilo v njeni moči, da bi s propagando moralno razorožila kolaborantske formacije, saj še zdaleč niso vsi šli prostovoljno služiti Nemcem – mnogi so imeli na izbiro prisilno služenje pod nacisti ali pa smrt. Pripadniki teh enot so zato pogosto bežali na stran partizanov. Potem ko je 13. septembra 1943 781. turkestanski bataljon, sestavljen v glavnem iz Uzbekov, pobil vse svoje nemške častnike in prešel na stran Rdeče armade, je Hitler celo hotel razorožiti svoje Vzhodne legije in jih poslati v rudnike, a si je nato premislil. Kasneje je padla odločitev, da se te enote potegne stran od sovjetsko-nemške fronte in se jih namesto tega uporabi proti partizanom na Balkanu in zavezniškim silam, ki so se pravkar izkrcale v Franciji.

Partizanski boj je nemškim okupatorjem povzročal močan glavobol. Tekom celotne vojne se je v partizanskih vrstah proti sovražniku borilo več kot milijon ljudi. Če so partizani na začetku vojne izvajali omejene diverzije, manjše zasede in atentate na vidne kolaborante, so že leta 1942 po zaslugi pridobljenih izkušenj opazno okrepili svoje delovanje, začeli uničevati cele kasarne in blokirati pomembne transportne poti sovražnika. Poveljstvo je zagotavljal Centralni štab partizanskega gibanja, ki je svoje delovanje koordiniral skupaj s poveljstvom Rdeče armade. Leta 1943 so partizani organizirali dve množični operaciji, imenovani Železniška vojna in Koncert, v sklopu katerih so uničevali železniške povezave v sovražnikovem zaledju. Operacij se je udeležilo več kot sto tisoč partizanov.

Stalin je to ljudsko vojno poimenoval »naša druga fronta«. Včasih so partizanski odredi uspeli osvoboditi kakšno ozemlje v nemškem zaledju in tam ponovno vzpostaviti sovjetsko oblast. Posamezna partizanska območja so po površini zavzemala več tisoč kvadratnih kilometrov – več od nekaterih evropskih držav. S približevanjem Rdeče armade so partizanski odredi vstopali v njene vrste.

Za Nemce je bil protipartizanski boj ena najpomembnejših nalog. Proti partizanom so uporabljali kolaborantske policijske odrede, dele vojske in SS-a ter posebne »lovske skupine« (Jagdkommando) izkušenih lovcev, ki so dobro poznali partizansko taktiko. Na veliko so uporabljali tudi lažne partizanske odrede, ki so bodisi vzpostavljali stike z lokalnim prebivalstvom in se izdajali za prave partizane, bodisi so kradli, posiljevali ali ubijali lokalno prebivalstvo, da bi s tem diskreditirali partizansko gibanje. Prebivalce, ki so sodelovali s partizani ali izražali naklonjenost do njih, so brutalno kaznovali; obešali so jih po vaseh in nato več tednov niso pustili, da bi se pokojnike snelo z vislic. Tako je bilo npr. 22. marca 1943 v maščevalnem pohodu za nekaj ubitih nemških vojakov pobitih 149 prebivalcev beloruske vasi Hatinj. Nekatere so ustrelili, druge žive zažgali.

Nemška politika načrtnega iztrebljanja Judov, Romov, komunistov, partizanov in njihovih podpornikov med lokalnim prebivalstvom, sovražnih elementov in odkritih nasprotnikov novega režima na okupiranih sovjetskih območjih je povzročila smrt več kot sedem milijonov civilistov. Poleg tega so od lakote, nalezljivih bolezni in zaradi nedostopnosti do osnovne zdravstvene pomoči umrli še štirje milijoni ljudi. Nadaljnja dva milijona sovjetskih državljanov pa sta umrla na ozemlju Tretjega rajha med opravljanjem težaškega prisilnega dela.