Nori in ambiciozni sovjetski projekti na Arktiki

Ena petina ozemlja Rusije sega onkraj arktičnega kroga, vendar tam živi samo en odstotek prebivalstva države, okoli 1,5 milijona ljudi. Trajno zmrznjeni led, ostre zime skozi večino leta, polarni dnevi in polarne noči … tamkajšnje razmere ne moremo ravno označiti za udobne.

Vendar je bilo vedno prisotno jasno zavedanje o pomembnosti razvoja arktičnega območja. Arktika je bogata z naravnimi viri, medtem ko Severno ledeno morje nudi najkrajšo pomorsko pot med Evropo in Azijo, zato ni nič čudnega, če so si v Sovjetski zvezi za ta del države izmislili nekaj res megalomanskih projektov.

1. Projekt 501: »Mrtva pot«

Med zadnjimi obsežnimi gradbenimi projekti iz časov vladavine Josifa Stalina je bila postavitev transpolarne železnice, ki naj bi povezala mesta Čum, Salehard, Nadim, Novi Urengoj in Igarka. Zanjo bi morali postaviti 1.300 km tirov preko skoraj neprehodnih gozdov, rek in močvirij. Proga bi morala biti enotirna s 106 izogibalnimi tiri in 28 postajami na vsakih 40-60 km.

Gradnja se je začela leta 1947, ko so približno 80.000 zapornikom taboriščnega sistema Gulag naložili postavitev tirnic na obeh koncih bodoče linije. Seveda je ves projekt potekal v strogi tajnosti; zahodni odsek proge je bil označen s številko 501, vzhodni s št. 503.

V prvi vrsti so uporabljali stare tirnice z začetka 20. stoletja. Odločeno je bilo, da se ne postavi železniških mostov preko rek Ob in Jenisej, saj naj bi po načrtih poleti vodo prečkali na trajektih, pozimi pa po ledu. Več zim zapored so v rekah zamrznili hlode in železniške pragove, da je lahko čez zapeljala lokomotiva s tovornimi vlaki.

Gradnja se je nadaljevala še skoraj šest let. V tem času so končali 700 km železnice, vendar dveh odsekov nikoli niso povezali. Po Stalinovi smrti leta 1953 je bila gradnja zaustavljena, gulage so zaprli, zgrajene tirnice pa hitro opustili.

V sibirski divjini lahko še danes srečate zarjavele parne lokomotive na tirnicah, lesene barake in niz taborskih stolpov. Ena izmed lokomotiv stoji na piedestalu na obrobju mesta Salehard kot spomenik »mrtvi poti«.

Dandanes v celoti obratuje samo en 200-kilometrski odsek prvotne proge med mestoma Čum in Labitnangi (mesto na drugi strani reke Ob nasproti Salehardu), na kateri se ustavljajo tudi vlaki iz Moskve in Vorkute. Poleg tega so obnovili še nekaj manjših odsekov proge v Novem Urengoju, ki se uporabljajo za potrebe industrije.

2. Jedrsko orožje za Severno ledeno morje

Severna morska pot je najkrajša pot od Evrope do Azije. Obstaja samo ena (ne tako majhna) težava: zaradi arktičnega ledu je preprosta plovba skoraj ne mogoča. Če ne bi bilo ledu, bi lahko Rusija vzpostavila ekonomsko privlačno tovorno tranzitno pot, ki bi močno pocenila mednarodne tranzitne prevoze, da o razvoju severnih pristanišč in mest niti ne govorimo.

Mogoče bi se kako dalo zmanjšati vpliv ledu na ladjarske prevoze v Severnem ledenem morju? Sovjetski znanstveniki so prišli na zelo nevsakdanjo idejo za rešitev tega problema.

V arhivih Inštituta za raziskovanje Arktike in Antarktike najdemo zapis, ki ga je Stalinu poslal član Geografskega društva Aleksej Pekarski. Predlagal je, da bi ledene prepreke bombardirali z jedrskim orožjem. »Letalo, natovorjeno z atomskimi bombami, leti ob trasi in razbija led, s čimer ustvari kanal, po katerem pluje karavana ladij,« je razmišljal Pekarski v svojem zapisu.

Stalin je dokument poslal v obravnavo Arktičnemu inštitutu, kjer so znanstveniki presodili, da bi bila uporaba atomskih bomb za odstranjevanje arktičnega ledu »zelo učinkovita« metoda. Na srečo Sovjetska zveza leta 1946 še ni imela atomske bombe, čeprav jo je dobila že nekaj let kasneje. Pozneje so seveda že bolje poznali stranske učinke jedrskih eksplozij, kot je sevanje, zato so tako radikalne ideje opustili.

Po drugi strani se je ideja o koriščenju jedrske energije na Arktiki za odstranjevanje ledu uresničila v neki drugi obliki.

Konec 50. let 20. stoletja je Sovjetska zveza izdelala svoje prve jedrske ledolomilce za celoletno plovbo v njenih severnih vodah. Dandanes prav jedrski ledolomilci vodijo ladje po Severni morski poti, nadaljnji razvoj mednarodnih prevozov na tem območju pa je del obsežnega projekta na nacionalni ravni.

3. Mesta z umetno mikroklimo

Arhitekturo polarnih mest narekuje podnebje. Stavbe morajo biti na pilotih, da njihova toplota ne tali permafrosta in se ne vdirajo v tla. Prav tako je potrebno upoštevati druge dejavnike, denimo zaščito pred vetrom. Ob tovrstnih ostrih pogojih so bila razmišljanja o estetiki in udobju potisnjena v ozadje.

V 60-ih so vso državo preplavili enaki socialistični stanovanjski bloki, tako imenovane »hruščovke«. A medtem so sovjetski arhitekti predstavili tudi izviren predlog za izgradnjo arktičnega mesta pod kupolo.

Eno tako mesto, v katerem bi bile vse zgradbe povezane s pokritimi prehodi, je bilo predstavljeno v priljubljeni sovjetski znanstveni reviji Tehnika mladosti, in sicer septembra 1961. Projekt arhitektov S. Odnovalova in M. Cimbala je predvideval arktično naselje s 15-nadstropnimi cilindričnimi stanovanjskimi bloki, ki bi bili povezani z ogrevanimi prehodi, in drugo infrastrukturo. Vsak tovrsten kompleks bi lahko sprejel od 500 do 10.000 ljudi.

»Aerodinamična cilindrična oblika izboljša zaščito zgradb pred sunki vetra, s čimer so zelo stabilne med viharji in snežnimi nevihtami,« sta izpostavila avtorja projekta.

Pilotsko naj bi novo zamisel najprej uresničili v Jakutiji. A na koncu so zgradili samo en prehod med stanovanjskima blokoma v vasi Udačni.

Kljub vsemu je danes ideja o naselju z umetno mikroklimo dejansko delno realizirana, in sicer v dveh vojaških bazah na severu države: Severna detelja (Severnij klever) na Jakutiji in Arktična deteljica (Arktičeskij trilistnik) v Deželi Franca Jožefa. Ovalne zgradbe so povezane s trikotnim atrijem. V notranjosti so bivalni prostori, študijske sobe, kinodvorana, menza, prostori za rekreacijo, zdravstvena postaja in zimski vrt z rastlinami.

4. Umetne podnebne spremembe

Vplivni sovjetski klimatolog Mihail Budko je teoretiziral, da je glavni vzrok za mraz na Arktiki led v Severnem ledenem morju, zato bi bilo za udobnejše življenje na tem območju potrebno iznajti način za taljenje tega ledu. Leta 1962 je znanstvenik predlagal, da bi nad Arktiko razprševali saje, narejene iz odpadne industrijske gume, saj bi lahko potemnjen led bolj absorbiral sončne žarke in se hitreje talil. Za pohitritev procesa je tudi predlagal, da bi vodo brez ledu pokrili z monomolekularnim filmom.

Milo rečeno kontroverzen in drag koncept na srečo nikoli ni bil vpeljan v prakso. Po drugi strani so Budkove raziskave pomembno pripomogle k razvoju današnjega podnebnega modela energetskega ravnovesja.

Priporočamo še: Ledena zakladnica Rusije