Katero britansko in ameriško tehniko je uporabljala Rdeča armada?

Tovornjak Studebaker US6

Bundesarchiv

»Če ne bi bilo ameriških studebakerjev, ne bi mogli prevažati naše artilerije. Da, večinoma so služili našim transportnim operacijam na fronti,« je nekoč izjavil maršal Georgij Žukov med nekim neformalnim pogovorom. 150.000 teh tovornjakov, ki so bili dostavljeni Sovjetski zvezi v okviru programa Lend-Lease, je predstavljalo hrbtenico logistike Rdeče armade.

Pošiljka ameriških tovornjakov ne bi mogla priti ob primernejšem trenutku, ob upoštevanju, da so Sovjeti v začetni fazi vojne izgubili veliko število svojih tovornjakov, novi pa niso prihajali dovolj hitro, da bi pokrili izgube. Studebakerji so služili za vleko drugih tovornjakov, artilerijskega orodja in kot platforme za slavne minomete Katjuša.

Medtem ko v ZDA niso bili kdove kako priljubljeni, so jih v ZSSR naravnost oboževali zaradi udobne kabine, močnega motorja in zmogljivosti na terenu. Mnogi povojni dizajni sovjetskih tovornih vozil so jemali navdih prav od Studebakerja.

Tank M4A2 Sherman

Sovjetski tanki Sherman na Dunaju

Jevgenij Haldej/MAMM/MDF

»Leta 1944 smo začeli sprejemati pošiljke ameriških tankov Sherman. Po mojem mnenju je to bil najboljši ameriški tank iz tistega obdobja. Imel je dober motor, dober oklep in dobro oborožitev,« je zapisal Pjotr Kurevin, poveljnik enega od tankovskih bataljonov 50. gardne tankovske brigade.

Sherman je bil oborožen s 75-milimetrskim topom in Browningovo protiletalsko strojnico (redkost na sovjetskih tankih). A hiter in okreten Sherman je imel tudi svoje slabosti. Zaradi svoje višine je bil idealna tarča na bojišču, njegov oklep pa je bil šibkejši od sovjetskih in nemških »kolegov«.

V Sovjetsko zvezo za služenje Rdeči armadi je prispelo več kot 4.000 tankov M4A2. Američanom sicer ni uspelo prvim doseči prestolnice Tretjega rajha, je pa to uspelo njihovim tankom. Samo sovjetska 2. gardna tankovska armada je v bojih za Berlin izgubila 209 shermanov.

Lovec Hawker Hurricane

Lovec Hawker Hurricane Mark IIB Z5253 'GA-25' iz 134. eskadrilje ameriškega vojnega letalstva zraven sovjetskih stražarjev v Vaengi, oktober 1941

Getty Images

Hurricani so se v Sovjetski zvezi pojavili v uvodnih mesecih vojne, ko so bili najbolj potrebni – težke izgube sovjetskega letalstva je bilo treba nadomestiti čim hitreje. Ta britanski lovec se je izkazal za posebej koristnega med pokrivanjem zavezniških arktičnih konvojev in med obrambo Moskve.

V ZSSR je prispelo več kot 3.000 teh grbavcev, kakor so jih imenovali Sovjeti. Velikega navdušenja med sovjetskimi piloti sicer niso zbudili, saj so do konca leta 1941 veljali že za zastarele in bili precej manj zmogljivi od novejših različic glavnih nasprotnikov – nemških lovcev Messerschmitt Bf 109.

»Dali so nam Hurricane. To so bili kosi odpada, ne pa letala. MiG je morda res bil okoren pri tleh, a na višinah je bil kralj. Hurricani pa niso bili ne hitri, ne okretni. Imeli so debelo zasnovo kril. Oklep na pilotskem sedežu v naših lovcih je bil konkaven, Hurricanov pa je bil ploščat in zaradi tega manj odporen. Šest strojnic na krovu morda zveni kot dobra stvar, a kaj ko je bilo municije malo. Njegov motor Merlin XX je bil popolnoma neuporaben. Med pospeševanjem se je pregreval ...« Takole je zapisal višji poročnik 1. gardnega letalskega polka Vitalij Klimenko.

Džip Willys

Generalpolkovnik Vladimir Sudec v Beogradu

Jevgenij Haldej МАММ/МDF/russiainphoto.ru

Poveljniki Rdeče armade so se zaljubili v ameriške džipe Willys na prvi pogled. Bili so majhni, a močni in okretni. Čez brezpotja so se prebijali z lahkoto in hitro. Odsotnost vrat je vozniku in potnikom omogočala, da hitro zapustijo vozilo v primeru nevarnosti, hkrati pa so globoki sedeži preprečevali, da bi potniki padali ven.

Willysi pa niso prevažali samo generalov. Služili so tudi kot vlečna vozila za protitankovske topove kalibra 45 in 76 mm.

V Sovjetsko zvezo je bilo poslanih okoli 52.000 teh vozil. Terenci Willys so bolj ali manj zadnji preživeli programa Lend-Lease in še danes sodelujejo v vsakoletnih paradah zmage po številnih ruskih mestih.

Lovec Bell P-39 Airacobra

Letalo pilota Grigorija Rečkalova

Arkadij Šajhet/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Ta ameriški lovec je bil ljubljenec mnogih sovjetskih asov, vključno z Aleksandrom Pokriškinom in Grigorijem Rečkalovom (vsak s po 65 sestrelitvami). P-39 je bil neverjetno odporen in je lahko letel celo potem, ko je bil že dobesedno prerešetan.

Zavezniki so ta letala z veseljem pošiljali v ZSSR, saj so bila na zahodu v bitkah visoko v zraku manj uporabna. Na vzhodni fronti pa so se sovjetski in nemški piloti spopadali večinoma na srednjih in nizkih višinah, kjer se je P-39 zmeraj izkazal kot odlično letalo.

Tekom vojne so Sovjeti prejeli 4.952 letal P-39, s čimer so ta postala najpogosteje dobavljeni tip letal po programu Lend-Lease.

Amfibijsko vozilo Ford GPA

Ford GPA v Rdeči armadi

javna domena

Ta amfibijska vozila pri ameriških vojakih niso bila priljubljena. Ker so nizko sedela v vodi, so valovi že ob najmanjšem valovanju zalivali vso vozilo. Po drugi strani so bili Sovjeti, ki so se večinoma morali spopadati s prečkanjem rek, dokaj zadovoljni z GPA-ji.

Za razliko od motornih čolnov GPA ni zahteval kompleksnega transportiranja in razmeščanja. Aprila 1944 je bilo ustanovljenih 11 ločenih motoriziranih posebnih bataljonov na osovni vozil Ford GPA za prečkanje rek na okupirana območja, čiščenje minskih polij in zasedanje ozemelj do prihoda okrepitev.

Sovjetska zveza je od zaveznikov dobila skupno okoli 3.000 teh vozil. V Rdeči armadi so dobila ime Ford-4.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.