Bitka, ki je za Nemce skoraj postala drugi Stalingrad (FOTOZGODBA)

Ko je Rdeča armada decembra 1941 pričela s protiofenzivo pri Moskvi, se je nemški Wehrmacht umaknil 300 km od prestolnice. »Prvič v tej vojni sem dal ukaz odstopiti velik del fronte,« je moral priznati Adolf Hitler. A upanje sovjetskega poveljstva na skorajšnji zlom armadne skupine Center se je izkazalo za preuranjeno.

Ne glede na močan pritisk sovjetskih sil se je Nemcem uspelo utrditi na mostišču med mestoma Ržev in Vjazma, vsega dvesto kilometrov od Moskve. Ta nemško mostišče je za sovjetsko poveljstvo predstavljalo trn v peti še naslednjih nekaj let, saj bi lahko Wehrmacht s tega položaja kadarkoli ponovno začel ofenzivo na prestolnico.

Prav tukaj se je med oktobrom 1941 in marcem 1943 razvnel eden najbolj krvavih spopadov druge svetovne vojne – bitka pri Rževu. Izpostaviti velja, da Sovjeti takšnega termina niso uporabljali, ampak so vsako operacijo Rdeče armade proti nemškim položajem smatrali ko ločen dogodek. S takšnim dojemanjem se strinja tudi večina sodobnih zgodovinarjev.

Nemci so rževsko-vjazemsko mostišče pretvorili v pravo utrdbo. Samo pred Rževom so postavili 559 zemeljskih in lesenih okopov ter izkopali 7 kilometrov protitankovskih rovov. Na območju je bila skoncentrirana skoraj polovica armadne skupine Center. Nemška propaganda je mostišče razglasila za »neprehodno Führerjevo linijo« in poudarjala, da bi izguba Rževa bila enaka izgubi polovice Berlina.

Zgodovinar Aleksej Isajev je Ržev označil za »Verdun druge svetovne vojne«. Tukaj ni bilo možnosti za »bliskovito vojno« (Blitzkrieg), ampak se je odvijala izčrpavajoča pozicijska vojna – mesoreznica, v kateri je poniknilo sto tisoče življenj.

Po neuspešni zimski ofenzivi leta 1942 je Rdeča armada ponovno poskusila poleti. A zaradi podcenjevanja nasprotnikovih zmožnosti, napak vojaškega vodstva (pogosti čelni napadi) in zapravljanju napora prva rževsko-sičevska operacija ni uspela prebiti mnogih sovražnikovih obrambnih linij. »Na tisoče šrapnelov se zažira v ljudi kot strupeni škorpijoni, trgajo telesa in zemljo … ’’Naprej, naprej!’’ kričijo preživeli oficirji, preden omahnejo na tla skupaj s svojimi vojaki,« je zapisal poveljnik strelskega oddelka 215. strelske divizije Boris Gorbačevski.

Kljub hudim izgubam so se sovjetske sile med poletno-jesensko ofenzivo uspele prebiti zgolj nekaj deset kilometrov naprej. Močno deževje je oteževalo delo letalstvu in oviralo preboj celotni Rdeči armadi. »V jarkih nam je voda segala skoraj do kolen, pod njo pa so bila trupla naših in nemških vojakov. Pod nogami se ti je vsake toliko premaknilo nekaj spolzkega, ti pa si poskušal držati ravnotežje, se hkrati izogibati smrtnim udarcem in se na vso moč trudil, da bi jih vračal.« Tako se je bojev mož na moža v rovih spominjal poveljnik ognjenega voda Pjotr Mihin. 27. septembra so se deli sovjetske 30. armade celo uspeli prebiti v Ržev, a so se spričo nemških okrepitev morali ponovno umakniti.

A »rževska mesoreznica« poleti in jeseni 1942 je drago stala tudi Nemce. Največja divizija Wehrmachta Velika Nemčija, ki je štela okoli 18.000 mož, je po nekaj tednih bojev izgubila okoli deset tisoč vojakov. Mnogi nemški polki, ki so branili mostišče med Rževom in Vjazmo pod poveljstvom generalpolkovnika Walterja Modela, so izgubili vse veterane iz poljske in francoske kampanje leta 1941. Namesto njih so iz zahodne Evrope dobili neizkušene začetnike.

Kot v svoji raziskavi z naslovom Rževska bitka – Izgubljena zmaga Žukova piše zgodovinarka Svetlana Gerasimova, je bilo »vprašanje prestiža za Hitlerja zavzetje Stalingrada in obramba Rževa, za Stalina pa obramba Stalingrada in zavzetje Rževa«. Prva ofenziva na Ržev ni dosegla svojega cilja, a je preprečila nov napad na Moskvo in uspela v boj povleči nemške divizije, ki so bile predvidene za premestitev na jug, kjer se je že začela bitka za Stalingrad.

Druga rževsko-sičevska ofenziva (operacija Mars) je precej manj znana od njenega »dvojčka« - operacije Uran pri Stalingradu. Rdeča armada je z Marsom začela 25. novembra, en teden po začetku Urana, in na bojišče privlekla večje število vojakov in artilerije kot pri Stalingradu. A obkrožiti 9. armado Walterja Modela, kakor se je zgodilo s 6. armado Friedricha Paulusa pri Stalingradu, Sovjetom ni uspelo. Tukaj na krilih namreč ni bilo slabše opremljenih romunskih čet in sovjetski napadi so se eden za drugim razbijali ob dobro utrjeno nemško obrambo. Do sredine decembra 1942 se je juriš Rdeče armade na Ržev izčrpal. Tudi operacija Mars ni dosegla svojega namena, je pa zadržala nemške divizije na mestu in jim ni dovolila premestitve v Stalingrad ter s tem preprečila razbitje obroča okoli obkoljene 6. armade.

Po katastrofi pri Stalingradu in sovjetskem zavzetju Velikih Luk v zaledju nemške 4. in 9. armade so se nemške sile pri Rževu znašle v velikih težavah. Marca 1943 so nemške čete med operacijo Büffel (Bivol) končno zapustile mostišče in prenehale ogrožati Moskvo.

Po mnenju zgodovinarja Isajeva boji pri Rževi ne samo da so Rdeči armadi omogočili zmago pri Stalingradu, ampak so posredno pripomogli tudi k sovjetskemu triumfu v bitki pri Kursku poleti 1943. Izčrpana in kadrovsko okrnjena Modelova 9. armada se po Rževu ni mogla zadostno opomoči in pripraviti na nov spopad, in tako je bila njena ofenziva na severnem delu kurske fronte, ki je veljala za ključno, praktično takoj zaustavljena.

Rdeča armada je med eno najbolj krvavih bitk v drugi svetovni vojni v obdobju med oktobrom 1941 in marcem 1943 utrpela več kot 1.300.000 izgub. Sem se prištevajo padli, ranjeni, izginuli in zajeti. Nemške izgube so ocenjene na med 400 in 700 tisoč. »Kosti s teh bojišč niso pobrali,« je ljudem, ki so po bitki prišli na kraj bitke v iskanju bližnjih povedal nek prebivalec Gžatska, južno od Rževa. »Ponekod so z buldožerji izkopali ostanke, drugje so polja s kostmi preprosto preorali s traktorji. Zagnal si traktor in se zazrl naravnost predse v kakšno oddaljeno drevo, da nisi gledal, čez kaj vse voziš ...«

Povezano: Putin na otvoritvi spomenika pri Rževu: »To je eden najlepših na območju nekdanje Sovjetske zveze«