Prepovedane Stalinove fotografije (FOTO)

Izgnanska preteklost

Ko je bil še revolucionar, je Josif Stalin moral petkrat v izgnanstvo v Sibirijo. Vsega skupaj je tam preživel več kot deset let, v tem času pa večkrat pristal v zaporu, sobival z raznimi ženskami, spočel več nezakonskih otrok in po ženitvenih zaobljubah pobegnil v druge kraje, kjer je nadaljeval revolucionarno delo proti carskemu režimu.

Vse te aretacije so bile dokumentirane, narejene so bile tudi fotografije. A po prihodu Stalina na vodilne položaje v državi, so te fotografije postale nezaželena vsebina. Nedotakljivi, idealizirani Stalin je na njih sicer predstavljal borca proti režimu, a nenazadnje hkrati tudi kriminalca.

Kljub temu so se med partijskimi funkcionarji znašli posamezniki, ki so si aktivno prizadevali, da bi zbirali dokumentirane materiale iz tega obdobja njegovega življenja. Usoda teh posameznikov je bila predvidljiva – obsodba na strelski vod. Po tem so vsi podobni materiali načrtno izginili iz severnih okrajnih arhivov, kjer so se hranili, in pristali v arhivu pod neposrednim nadzorom Kremlja. Fotografijo izgnanega Stalina so sovjetski državljani videli šele po njegovi smrti.

Zasebno življenje

Stalinova družina in njegovi otroci so bili predmet najvišjega državnega nadzora. Fotografije iz domačega arhiva niso bile namenjene tretjim osebam. Objavljali jih niso nobeni časopisi in tudi videl jih ni skoraj nihče izven najožjega Stalinovega kroga. V tridesetih in štiridesetih letih je bilo Stalinovo zasebno življenje onkraj partijskega v primežu tajnosti.

Voditelja je še posebej jezila fotografija, ki je prišla v roke tujim novinarjem. To je bila fotografija njegovega sina Jakova, ki je med vojno pristal v nemškem ujetništvu. Slika zajetega voditeljevega sina, izmozganega od utrujenosti, je obšla ves svet. Nemška propaganda je celo sprožila govorice, češ da je Jakov začel z njimi sodelovati. A v Sovjetski zvezi fotografije ni nihče videl – tukaj je bila situacijo pod nadzorom. Tudi samega Jakova nihče v ZSSR ni videl nikoli več.

Z očetom sta imela dolgoletni konflikt (Jakov se je med nekim prepirom s Stalinom hotel celo ustreliti, a se je krogla odbila. Nato naj bi se ta ob ponovnem srečanju s sinom iz incidenta norčeval: »Ha, ni zadela!«) V spominih z naslovom Dvajset pisem prijatelju je Stalinova edina hči Svetlana Alilujeva zapisala: »Pozimi 1943-1944 po stalingrajski bitki mi je oče med enim od najinih redkih srečanj dejal: »Nemci so predlagali zamenjati Jašo (Jakova) za enega njihovega … Niti slučajno se ne bom pogajal z njimi! Vojna je vojna.«

Stalinov obraz brez retuše

Stalinov obraz je bil po preživetih črnih kozah pri 7 letih brazgotinast. A sovjetski prebivalci so mislili, da izgleda prekrasno (še posebej za njegovo starost), saj je na fotografijah njegov obraz bil gladek in svež, lasje pa svilnati in negovani. A vse to zato, ker so njegove fotografije skrbno retuširali, da so zakrile brazgotinasto in neravno kožo, ter Stalina na ta način pomladile za deset let.

Temeljito retuširanje je bilo v Stalinovem času izvajano na redni bazi in ni posegalo samo v njegove portretne fotografije.

Zatrti nasprotniki

Sčasoma je bilo treba popravljati tudi skupinske slike. Ko je Stalin zatrl katerega od nekdanjih ali aktualnih soborcev in mu nadel nalepko »sovražnik naroda«, je ta izginil tudi s skupnih fotografij.

Čistočo v vrstah funkcionarjev je sovjetska propaganda ohranjala s pomočjo kemičnih reagentov. Osebe, ki so padle v nemilost, so z negativov tako temeljito sprali, kakor da tam nikoli nikogar ne bi bilo, fotografije, posnete pred retušo, pa so pristale pod ključem.

To se je npr. zgodilo s skupnimi fotografijami s Trockim, Buharinom, Tuhačevskim, Ježovom in mnogimi drugimi političnimi figurami.

Preberite še: Kaj je v prostem času počel Stalin?