Kako so zaporniki izdelovali najboljše sovjetsko orožje (FOTOZGODBA)

V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi zgodilo nekaj nepredstavljivega – naloga razvijati najsodobnejša orožja za Rdečo armado je bila zaupana zapornikom. V času množičnih represij, ko so ljudje pristajali v delovnih taboriščih na osnovi golih obtožb, je na stotine znanstvenikov, oblikovalcev in inženirjev pristalo za rešetkami. Po pripovedovanju letalca Mihaila Gromova »so bili ljudje aretirani, ker so letalski oblikovalci pisali obtožbe drug čez drugega, pri čemer je vsak hvalil lasten izdelek in skušal uničiti kariero drugim.«

Znanstveniki, razglašeni za »sovražnike ljudstva« in obsojeni zaradi izdaje, vohunjenja in sabotaže sovjetske države, so posedovali preveč dragocenega znanja in profesionalnih izkušenj, da bi jih preprosto poslali podirati drevje v Sibirijo.

Tako so se v ZSSR pojavili »posebni konstruktorski biroji« ali »posebni tehnični biroji«, znani v zaporniškem slengu kot šaraške. V njih so se za bodečo žico in pod nadzorom oboroženih stražarjev NKVD obsojeni znanstveniki »odkupovali za svoje grehe« preko dela za državno obrambo.

Bivalni pogoji v šaraškah so bili precej boljši od navadnih zaporov. Zaporniki so imeli na voljo čiste bele posteljnine, tuše, knjižnice, cigarete, pecivo, čaj in seveda poslopja, ki so jih potrebovali za delo. Obsojenim znanstvenikom ni bilo treba čistiti prostorov – za to so najeli zunanje osebje. Kljub temu pa te institucije niso bile zdravilišča. Pripadniki NKVD so zaprte znanstvenike namenoma brutalno tretirali, da ti ne bi pozabili, da so še vedno »sovražniki delovnega ljudstva«.

Skozi te posebne razvojne biroje je moralo na ducate najboljših strokovnjakov v državi. Med njimi so bili npr. Sergej Koroljov, oče sovjetske kozmonavtike, ki je leta 1961 v orbito pomagal Juriju Gagarinu, Vladimir Petljakov, avtor najbolj množično proizvedenega sovjetskega bombnika Pe-2, Nikolaj Polikarpov, razvijalec glavnih sovjetskih lovcev I-15bis, I-16 in I-153 ter mnogih drugih letal, tankov, artilerijskih sistemov, podmornic. Tu je bilo še ogromno kemikov, arhitektov, matematikov, rudarskih inženirjev itd.

V teh posebnih birojih sta bila razvita glavna sovjetska bombnika Pe-2 in Tu-2, nadgrajen 45-milimetrski protitankovski top in zasnovana amfibijski tank T-37 ter samohodna havbica Su-152 skupaj z mnogimi drugimi orožji. A seznam se ni končal pri oborožitvenih sistemih. V šaraškah so delali tudi na notranjem oblikovanju pisarn ljudskega komisarja za notranje zadeve (šefa NKVD), konferenčne sobe v moskovskem Kremlju in vladnih vikendic na otoku Kamennij v Leningradu.

Naročila so prihajala tako iz samega Kremlja kot od regionalnih oblasti. S strani Centralnega komiteja KP Abhazije je na primer prišlo naročilo za zasnovo notranjosti parnika Sevastopolj ter jadrnic in torpednih čolnov G-4 za potrebe NKVD. Naloge so bile uspešno opravljene.

Nastala je celo paradoksalna situacija, kjer je novo letalo za sovjetske zračne sile lahko hkrati razvijalo več razvojnih birojev, med katerimi je bil en sestavljen iz »sovražnikov ljudstva«, ki so živeli in delali za zapahi. Te ekipe zapornikov so pogosto dosegale boljše rezultate kot pa njihovi kolegi na prostosti.

Po koncu druge svetovne vojne so se v sovjetski okupacijski coni v Nemčiji kot tudi znotraj ZSSR pojavile šaraške za nemške znanstvenike. Ti so se večinoma specializirali za razvoj motorjev in balističnih raket ter jedrskega orožja. Nekatere so rekrutirali kot vojne ujetnike, drugi pa so se prostovoljno javili za sodelovanje z nekdanjim sovražnikom. Tukaj so našli dobre življenjske pogoje in dobre plače. A njihova svoboda je bila precej omejena – znanstveniki so lahko dopust preživljali izključno v svojem domačem okolju, NKVD pa je poskrbel, da so bila pravila spoštovana.

Uspešen projekt, razvit v zaporu, je znanstveniku in njegovi ekipi pogosto priskrbel vstopnico nazaj na svobodo. Izpuščeni strokovnjaki so bili nato rehabilitirani (z izjemami, kot je bil Vladimir Petljakov, ki je bil izpuščen leta 1940, a tragično umrl dve leti kasneje, in nato popolnoma rehabilitiran leta 1953), pravice so jim bile vrnjene in ponovno so dobili nazaj svoje službe. Ne samo to, za svoje dosežke so nekdanji zaporniki včasih prejeli celo katero od najvišjih državnih nagrad, kot npr. Stalinovo nagrado, ki jih je iz »sovražnikov ljudstva« prelevila v narodne junake.

Zgodovina šarašk se je končala s smrtjo Stalina. Po letu 1953 so bile vse tovrstne institucije zaprte. Mnoge so bile pretvorjene v navadne znanstvenoraziskovalne inštitute, ki obstajajo še danes.