Kako in zakaj se je Romunija borila proti ZSSR? (FOTOZGODBA)

Jevgenij Haldej/MAMM/MDF/russiainphoto.ru
Potem ko je s Hitlerjevim blagoslovom Romunija izgubila skoraj polovico ozemlja, so Nemci obljubili ponovno vzpostaviti »Veliko Romunijo« na račun okupiranih sovjetskih ozemelj.

22. junija 1941 ob 3:15 so romunske čete skupaj z nemško vojsko vdrle na ozemlje Sovjetske zveze. Tako se je za Romunijo začela druga svetovna vojna, ki je tej državi prinesla mnogo porazov in velikih izgub, popolno predrugačenje državnega sistema, a pomembne ozemeljske pridobitve.

Nemške in romunske sile 22. junija 1941

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Romunija igrala pomembno vlogo v strateških načrtih Tretjega rajha. Imela je dolgo mejo s Sovjetsko zvezo (na spopad s katero so se Nemci aktivno pripravljali), izhod na Črno morje in za nemško gospodarstvo ključne zaloge nafte. A nemški poskusi privabiti Romune k vojaško-političnemu sodelovanju sprva niso obrodili sadov. Bukarešta je – prav nasprotno – uvedla protinemško politiko, zavrnila sodelovanje pri razkosanju Češkoslovaške, na predvečer vojne pa zavzela nevtralno profrancosko pozicijo.

Romunom, ki so dve desetletji pred tem na račun oslabljenih sosedov precej razširili svoje ozemlje, je status quo povsem ustrezal. A ZSSR, Madžarska in Bolgarija, ki so se v tridesetih letih okrepile, so imele preveč ozemeljskih zahtev do »Velike Romunije«, da bi stvari preprosto ostale, kakršne so bile. Ta protislovja so Nemci izkoristili in se trudili zlomiti Bukarešto ter jo spraviti pod svoje vplivno območje.

Vojaki 8. konjeniške brigade po prejetju železnega križca. Krim, 7. januarja 1942

Skoraj polovica romunskega ozemlja je pomenila tempirano bombo. Ne glede na aktivno romunizacijo v Južni Dobrudži, ki so jo Romuni odvzeli Bolgariji že leta 1913 po drugi balkanski vojni, so tam še zmeraj živeli Bolgari, v priključeni Transilvaniji pa je živelo precejšnje število Madžarov, ki so predstavljali okoli 30 odstotkov prebivalstva. Na drugi strani se Moskva še vedno ni pomirila z izgubo Besarabije, ki je bila od leta 1812 pod rusko krono in ki si jo je Romunija priključila leta 1918, potem ko je izkoristila kaos državljanske vojne v Rusiji.

Nemški tanki Panther v Romuniji

Leta 1940 so romunske sosede dobile zagotovilo za nemško pomoč pri ponovni prisvojitvi izgubljenih ozemelj. V skladu z nemško-sovjetskim dogovorom se Nemci niso vmešali, ko si je ZSSR junija 1940 nazaj priključila Besarabijo. Avgusta sta Berlin in Rim tekom druge dunajske arbitraže odkrito pritisnila na Bukarešto in jo prisilila, da odstopi Severno Transilvanijo Madžarski (južni del je ostal Romuniji). Ob podpori Nemčije in ZSSR si je septembra tega leta tudi Bolgarija priključila nazaj Južno Dobrudžo.

Po izgubi 38 odstotkov svojega ozemlja »Velika Romunija« naenkrat ni bila več »Velika«. Še posebej boleča je bila izguba Transilvanije, saj se je madžarsko ozemlje zdaj zajedalo v samo središče romunske države. Na območju so med Madžari in Romuni izbruhnili spopadi, romunsko prebivalstvo pa se je začelo množično (na deset tisoče ljudi) preseljevati v matično domovino.

Nemci so pretreseni in oslabljeni Romuniji, ki se je znašla v krogu sovražnikov, nato predlagali sodelovanje v bodoči razdelitvi Sovjetske zveze, pri čemer Romuni ne bi dobili nazaj le Besarabije in Severne Bukovine, pač pa tudi obsežna ozemlja sovjetske Ukrajine vse do Dnepra. Med zbliževanjem z Nemčijo so Romuni upali tudi na revizijo vprašanja o statusu Severne Transilvanije. Ko se je 20. novembra 1940 Trojnemu paktu pridružila Madžarska, čez tri dni pa še Romunija, je nastala paradoksalna situacija – dva smrtna sovražnika sta postala zaveznika in začela delovati v interesu Tretjega rajha.

Med kampanjo leta 1941 je bila Romunija prešibka, da bi se sama borila proti Sovjetski zvezi. Primanjkovalo je oklepne tehnike in sodobne artilerije, osnovo oboroženih sil pa je predstavljala konjenica. Tudi bojna usposobljenost romunskih vojakov je bila daleč od idealne. Nemci so zato v podporo romunski ofenzivi poslali 11. in 14. armado, s čimer je številčnost celotne bojne skupine dosegla 600.000 vojakov.

Romunski lovci IAR 80

16. julija je padla prestolnica Moldavske SSR Kišinjev, 23. julija pa Bender. Vsa Besarabija in Severna Bukovina sta se znašli v romunskih rokah in bili ponovno priključeni kraljevini. S prodiranjem nemške in romunske vojske na vzhod je bil del ozemlja okupirane Ukrajine predan v upravo Bukarešti. Prestolnica novoustanovljenega t. i. Guvernerstva Transnistrija je postala Odesa.

Ion Antonescu in Erich von Manstein (D) na Krimu leta 1942

Z romunskim voditeljem – conducatorjem – Ionom Antonescujem, ki je užival veliko spoštovanje Hitlerja, je Romunija aktivno sodelovala v holokavstu, ki je stal življenja med 300.000 in 400.000 Judov. »S prijatelji smo pasli živino ob gozdu, ki smo mu pravili Brižati. Opazili smo, da se tam zbirajo ljudje, pa smo stopili bližje in zagledali skupino Judov. Bilo jih je več kot sto, verjetno so kopali jarek … Ko so nas videli Romuni, so poklicali k sebi najstarejše med nami in jih vprašali: ’’Kdo bi streljal iz mitraljeza?’’ Sami so se smejali, mi pa smo od groze pobegnili stran. Ko smo videli, da jih streljajo, smo zajokali ...’’,« je v spominih zapisal domačin Mihail Curkan. Februarja 1942 so Romuni prenehali z množičnimi poboji Judov, a so jih vse do izstopa njihove države iz Trojnega pakta lovili ter pošiljali v geta in koncentracijska taborišča.

Pogromi nad Judi v Iaşiju

Romunska vojska je skupaj z Wehrmachtom prispela vse do bregov reke Volge in gora Kavkaza. Nemški poveljniki so imeli o pripravljenosti romunskih vojakov zelo slabo mnenje. »Upravljanje z vojsko, ki je bila od leta 1918 pod francoskim vplivom, je ostalo na idejni ravni prve svetovne vojne,« je o romunski vojski rekel feldmaršal Erich von Manstein.

Nemške in romunske čete v južni Moldaviji, 1944

Prav proti romunskim silam kot najšibkejšemu členu sovražnikove obrambe je bila uperjena glavna ost sovjetske ofenzive v operaciji Uran, med katero je bila pri Stalingradu obkoljena nemška 6. armada. V odločilni bitki druge svetovne vojne sta bili povsem uničeni romunska 3. in 4. armada, padlo je več kot 158.000 romunskih vojakov.

Ljudje pozdravljajo Rdečo armado v Bukarešti, avgust 1944

Bolj, kot so se romunske čete med vsesplošnim nemškim umikom bližale meji svoje države, bolj je doma raslo protinemško razpoloženje. 23. avgusta 1944, ko so boji z Rdečo armado potekali že v Moldaviji in na severovzhodu Romunije, je bil po puču, ki ga je organiziral kralj Mihai I., odstavljen Ion Antonescu. Monarh je razglasil takojšnje premirje z ZSSR in zahodnimi zavezniki, že 31. avgusta pa so v Bukarešto brez boja vkorakale sovjetske čete. Romunija se je pridružila protihitlerjevski koaliciji, njena vojska pa je sodelovala pri osvobajanju Budimpešte in Prage.

Romunski kralj Mihai I.

Vojna proti Sovjetski zvezi je stala življenj 475.000 romunskih vojakov. Ob podpori Moskve je bila preklicana druga dunajska arbitraža, s čimer je Transilvanija ponovno pripadla Romuniji. Ion Antonescu je bil 17. maja 1946 ustreljen kot vojni zločinec. Zanimivo pa je to, da je celo po vstopu v sovjetsko vplivno območje Romunija ohranila kraljevino. »Kralj-komsomolec«, kakor so v Moskvi pravili Mihaju I., je bil celo nagrajen z najvišjim sovjetskim vojaškim odlikovanjem. Šele 30. septembra 1947 je lokalna komunistična partija kralja prisilila, da se odreče prestolu, ukinila monarhijo in razglasila Ljudsko republiko Romunijo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke