Zakaj boljševiki nikoli niso preimenovali Moskve?

Getty Images, Russia Beyond
Po Leninovi smrti je bil Sankt Peterburg preimenovan v Leningrad. Kmalu so tudi druga mesta dobila imena slavnih revolucionarnih voditeljev. Kako to, da se je Moskva izognila tej usodi?

Vse se je začelo s premestitvijo prestolnice. Sankt Peterburg je po oktobrski revoluciji, še preden je postal Leningrad, izgubil svojo funkcijo ruske prestolnice.

Marsikateri bralec bo znal povedati tudi to, da je bil Sankt Peterburg, še preden so boljševiki izvedli svojo drugo revolucijo leta 1917, za kratek čas znan kot Petrograd (1914-1924). Zdaj, ko smo razčistili še s tem detajlom, poglejmo najprej, zakaj je Petrograd leta 1918 svoj status predal Moskvi.

Barikade pred baziliko sv. Izaka, 2. oktobra 1917

Selitev prestolnice

Za to potezo je bilo več razlogov. Prvi je bil ta, da so nekdanji caristični služabniki bojkotirali boljševiško vlado. Uslužbenci visokih državnih institucij, kakršni sta bili državni banka ali pa ministrstvo za zunanje zadeve, se bodisi niso prikazali na delo, bodisi so uničevali dokumente ali pa se zaklepali v pisarne. S tem, ko so delavci v pisarnah preprečevali normalno delovanje državnih institucij, nove oblasti niso imele druge možnosti, kot pa da odprejo nove državne pisarne v Moskvi.

Drugi razlog je bil ta, da je bilo v Petrogradu precejšnje število protiboljševiških posameznikov in vojakov razpuščene carske vojske, ki so organizirali provokacije, napadali boljševike in njihove podpornike, načrtovali zarote in teroristične napade. Podporniki monarhije so se dokončno predali šele potem, ko so boljševiki blokirali mesto in zaustavili dobavo hrane. Stara vlada pod takšnimi pogoji pač ni mogla delovati.

Prospekt Nahimsona, Leningrad

Tretji in verjetno najpomembnejši faktor pa je bil ta, da je prva svetovna vojna še vedno trajala. Potem ko je 6. decembra 1917 razglasila neodvisnost Finska, se je državna meja premaknila vsega 35 kilometrov od Petrograda. Proti koncu februarja je bila nemška vojska že tako blizu prestolnice, da jo je 2. marca začela obstreljevati z artilerijo. 10. marca je tajni vlak z Vladimirjem Leninom in drugimi visokimi boljševiškimi funkcionarji zapustil Petrograd in krenil proti Moskvi. 12. marca je bil proces selitve prestolnice zaključen in 16. marca je bil na 4. kongresu sovjetov tudi uradno potrjen.

A to nam še zmeraj ne odgovori na vprašanje, zakaj Moskva nikoli ni bila preimenovana.

»Preimenovalna« mrzlica

V času svojega življenja je Lenin strogo nasprotoval kakršnemu koli preimenovanju mest, krajev, ulic ipd. po njem. Njegova vdova Nadežda Krupskaja je po moževi smrti večkrat poudarila, da bi to zanj bilo neokusno, a so jo ignorirali. 26. januarja 1924, samo pet dni po Leninovi smrti, je bil na 2. kongresu sovjetov ZSSR Petrograd preimenovan v Leningrad. Kot razlog je bilo navedeno, da »so revolucionarne aktivnosti Vladimirja Lenina najprej zacvetele v Petrogradu«.

Preimenovalno mrzlico je začel Josif Stalin, ki pri tem ni izpustil niti lastnega imena. Istega leta kot Petrograd je bil preimenovan tudi Doneck v vzhodni Ukrajini (prej znan kot Juzovka), in sicer v Stalino. Leto dni kasneje (1925) pa je bil preimenovan Caricin (današnji Volgograd) v Stalingrad. Dušanbe (prestolnica republike Tadžikistan) je leta 1929 postala Stalinabad, Novokuzneck v Sibiriji, pa je od leta 1932 naprej nosil ime Stalinsk. A seznam se tu še ne zaključi ...

Lenin z delegati 2. kongresa Kominterne v Petrogradu na Marsovem polju, 19. maja 1920

Tudi druga pomembna ruska mesta so dobila imena slavnih revolucionarnih voditeljev. Leta 1924 je Jekaterinburg postal Sverdlovsk v čast Jakovu Sverdlovu (1885-1919). Leta 1931 je bilo starodavno mesto Tver preimenovano v Kalinin po Mihailu Kalininu (1875-1946), leta 1932 je bil preimenovan Nižni Novgorod v Gorki po slavnemu pisatelju socialističnega realizma Maksimu Gorkemu (1868-1936), ki se je tam tudi rodil. Sam Gorki je preimenovanju ostro nasprotoval in svoji družini in prijateljem prepovedal uporabo tega imena. Leta 1935 je Samara postala Kujbišev po Valerijanu Kujbiševu (1888-1935), Stavropol pa je postal Vorošilovsk po vojaškem poveljniku Klimentu Vorošilovu (1888-1969). Tudi tukaj se seznam še nadaljuje …

S kampanjo preimenovanj si je Stalin prizadeval izbrisati toponime ruskega imperija in jih nadomestiti s sovjetskimi, ter tako ustvariti novo, sovjetsko realnost. Vsa ta preimenovanja so bila prikazana, kot da izhajajo iz pristne želje ljudi, vlada pa samo uslužno izpolnjuje njegovo voljo, da počasti junaške revolucionarje. Kljub temu pa je celo Stalin odločno in večkrat nasprotoval vsakršnemu poskusu preimenovanja Moskve.

Predlogi preimenovanja Moskve

Prva ideja je vznikla leta 1927, ko je okoli 200 javnih funkcionarjev vložilo peticijo, da bi Moskvo preimenovali v Iljič (po patronimu Vladimirja Lenina), v obrazložitvi pa so zapisali, da je »Lenin ustanovitelj svobodne Rusije«. Stalin je predlog zavrnil na podlagi tega, da bi poimenovanje obeh največjih mest v državi bilo že preveč (Petrograd je namreč malo pred tem postal Leningrad).

Pogled na Kremelj z Velikega kamnitega mostu (Boljšoj kamennij most), 1937

Drugi poskus je prišel leta 1938 s strani Nikolaja Ježova (1895-1940), takratnega ljudskega komisarja za notranje zadeve, ki je v tistem času že izgubljal zaupanje pri Stalinu. V poskusu, da bi si pridobil nazaj voditeljevo naklonjenost, je naročil svojim podrejenim, da postavijo na noge projekt preimenovanja Moskve v Stalinodar (Stalinovo darilo). V obrazložitvi se je celo skliceval na pisma »preprostih Moskovčanov«, a v svoji vnemi očitno pozabil, da je Stalin sovražil prilizovanje. Njegov predlog je zavrnil kot »trapast«. Ježov po tem ni več dolgo živel. Dve leti kasneje je bil usmrčen.

Obstajajo zgodbe o tem, da naj bi Moskva ponovno postala predmet idej preimenovanja po drugi svetovni vojni (a Stalin je ponovno nasprotoval) in nato še po Stalinovi smrti, ko so nekateri njegovi nekdanji pomočniki in privrženci skušali posmrtno preimenovati prestolnico v njegovo čast. Njihove zadnje poskuse je dokončno zatrla destalinizacija.

Morda se zdi čudno, da je nek voditelj, ki je dal po sebi preimenovati številna mesta in sebi v čast postaviti ogromne spomenike po vsej državi, hkrati trdno nasprotoval, da bi po njem poimenovali prestolnico. A to ni bil edini primer, da je Stalin izkazoval manko domišljavosti in prevzetnosti. Znano je namreč tudi to, da je preprečil, da bi red zmage (najvišje državno odlikovanje) nosil njegovo podobo in prav tako zavrnil tudi predlog, da bi po njem poimenovali Moskovsko državno univerzo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke