Razvijalci so bili mnenja, da bi tako bistveno okrepili ognjeno moč tanka, ki bi lahko uničeval sovražno oklepno tehniko na razdaljah do 3000 metrov, piše RG.
Dve vodeni protitankovski raketi sta bili nameščeni nad osnovnim topom. Spremembe so bile predvidene tudi za sam top, saj bi starega 100-milimetrskega zamenjal 105-milimetrski z montirano toplotno izolacijsko oblogo, kar bi povečalo natančnost streljanja. Na stolpu so se pojavili granatometi za ustvarjanje dimnih zaves in senzorji za odkrivanje laserskih žarkov, na trup pa je bila nameščena dodatna zaščita, ki je pokrivala gosenice.
Po nekaterih virih je ta modifikacija T-55 dobila naziv Igman po planini nad Sarajevom. Predvidevalo se je, da se bodo za takšno različico tanka zanimali tudi v tujini. Vendar se je nadaljnji razvoj povsem ustavil z razpadom skupne države in je projekt padel v vodo.
RG spomni, da je tudi Sovjetska zveza že v 60. letih izvajala eksperimente z nameščanjem protitankovskih raketnih sistemov Maljutka na lahkih, srednjih in težkih tankih. Potem se je za bolj perspektivno izkazala možnost uporabe vodenega orožja preko topovskih cevi, kot je to na primer veljalo za tank T-55M, ki je bil sprejet v oborožitev leta 1983.
T-55 so poskušali »križati« s tovrstnimi sovjetskimi raketnimi sistemi tudi v Peruju. Po perujski ideji sta se dve raketi nahajali na stolpih, a so na tak način predelali le malo tankov.
Priporočamo še članek:
Iz Rusije z licenco: Tank M-84
Jugoslovanska »kalašnikovka«: Kopija legende ali legendarna kopija?