Kaj je Ruse privedlo v Zasavje in kaj so tam počeli?

Branko Klančar
Zgodovina ruske skupnosti v Sloveniji je polna zanimivih zgodb posameznikov in družin, ki so se tako ali drugače znašle na slovenskih tleh. Pripadale so vsem družbenim slojem in opravljale najrazličnejše poklice. Tokrat predstavljamo nekaj podrobnosti iz zgodovine ruske skupnosti v Hrastniku.

Po ruski državljanski vojni, ki je v evropskem delu nekdanje carske Rusije prešla v zaključno fazo proti koncu leta 1920, je domovino zapustila številčna protirevolucionarna armada skupaj z množico civilistov, nasprotnikov nastajajočega novega državnega sistema. Med evropskimi državami, ki so sprejele največ ruskih državljanov, je bila tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki naj bi sprejela med 41.000 in 44.000 beguncev. Prihod prvih emigrantov v Ljubljano se je zgodil že januarja 1920. Popis Kraljevine SHS za januar 1921 kaže, da je bilo v Sloveniji takrat 1.630 ruskih emigrantov. Nove skupine so še prihajale, a se pozneje natančnih evidenc o ruskih prišlekih ni vodilo. Natančnih številk o priseljencih iz Rusije do leta 1930 tako ni, a na podlagi virov lahko ocenjujemo, da je njihovo največje število znašalo do 2.500.

V bližini Zasavja je bila za ruske emigrante oporna točka grad Novi dvor na Hotemežu pri Radečah, ki je bil v lasti plemiške družine Gutmannsthal-Benvenuti, pri katerih so začasno prebivali. En majhen del teh ruskih emigrantov je zaneslo tudi v Hrastnik. Pri graščaku v Gutmannsthalu v Radečah je tako nekaj čas živela družina Safonov-Ignatjev.  Ko je Dmitrij Safonov, bivši mornariški fregatni kapetan, dobil službo kot obratovodja električnih naprav v kemični tovarni, se je družina odselila v Hrastnik. Izvor te družine je iz okolice Sankt Peterburga. V Hrastniku so se tako ustalili Dmitrij Safonov z ženo Vero ter njun sin Nikolaj. Vera je svoj čas pela opero v dvorni operi v Petrogradu (po nekaterih virih pa v Moskvi). Ženo Vero sta še spremljala dva brata, Peter in Vladimir Ignatijev ter njihova mama Viktorija.

Pogled na Tovarno kemičnih izdelkov Hrastnik pred drugo svetovno vojno

V drugi polovici dvajsetih let so vsi pridobili državljanstvo kraljevine SHS, hkrati pa so se hitro integrirali v lokalno hrastniško okolje. Dmitrij je bil na primer od leta 1923 pa do leta 1936 v načelstvu zadruge z imenom Zadružna elektrarna v Hrastniku. Dmitrij pa je bil očitno tudi glasbeno izobražen, saj se ga omenja tudi kot člana Orkestralnega društva glasbene matice v Ljubljani. Aktiven hrastniški krajan je ostal tudi po 2. sv. vojni. Leta 1948 je pomagal ustanoviti hrastniški radio klub v katerem je vodil vzgojno delo mladih radioamaterjev ter ves svoj prosti čas posvečal delovanju kluba še v poznih petdesetih letih. Dmitrij je umrl leta 1967 in je pokopan na pokopališču na Dolu. Njegova žena Vera je v Hrastniku v dvajsetih letih prirejala razne dobrodelne prireditve in družabne plese, na katerih je tudi zapela. Žal pa je Vera Safonova leta 1929, ko je bila na dopustu v Kraljevici z sinom, zaradi srčne kapi umrla. Kljub tragičnemu dogodku se je Dmitrij leta 1931 v dolski cerkvi ponovno poročil z Ljubljančanko Valerijo Vatovec. V hrastniško okolje sta se hitro vključila tudi brata Vere. Peter Ignatjev je ob klavirju spremljal neme filme v hrastniškem kinu, sodeloval je z Glasbenim društvom ter za kratek čas vodil tudi Steklarsko godbo. Njun brat Vladimir je bil aktiven v Sokolskem društvu v Hrastniku, kjer so ga že leta 1926 na občnem zboru izvolili tudi v upravne organe društva.

Zanimivo življenjsko pot je imel tudi sin Dmitrija, Nikolaj Safonov, ki je šel po očetovih stopinjah. Nikolaj je bil rojen 7. 2. 1917 v Petrogradu. Šolanje je po prihodu v Hrastnik nadaljeval na celjski gimnaziji, ki jo je leta 1935 tudi dokončal. Nato se je vpisal na pomorsko vojno akademiji v Dubrovniku, ki jo je leta 1938 končal kot poročnik korvete. Pred nemškim napadom na Jugoslavijo je služil na rušilcu Zagreb. Nikolaj je bil aktivni udeleženec NOB v I. slovenski artilerijski brigadi in mornariškem odredu pri IX. korpusu; po osvoboditvi je ostal v jugoslovanski vojni mornarici in bil leta 1968 upokojen kot kapetan bojne ladje. Nikolaj je imel tudi talent za risanje in si je kot predmet slikanja izbral predvsem vinjeto in karikaturo. Iz časa mornariškega odreda je znanih 11 njegovih risb. Umrl je marca 2001 in je pokopan na ljubljanskih Žalah.  

Maketa rušilca Zagreb

K tej družini se je malo kasneje po njihovem prihodu v Hrastnik preselil tudi visoki častnik carske vojske, generalmajor Lev Antonovič de Planson Rostkov. Njegova družina ima zanimivo zgodovinsko ozadje, skoraj vredno romana.  Leta 1812 je v Rusijo z Napoleonom Bonapartom prišel Antoine Carl Planson de Rigny, diplomant pariške univerze in se med vojno prekvalificiral za stražarskega dragona. A čim je prestopil rusko mejo, je bil v eni od bitk ranjen. Zaradi tega se je ranjeni Francoz naselil na posestvu lokalnega zemljiškega gospoda (op. ruski termin je pomeščik, kar pomeni neko vrsto dvorjana) Kretoviča in se poročil s hčerko Gonorato Francevno.  Novembra 1825 je Antoine Carl Planson  oz. sedaj Anton Karlovič prisegel kot ruski državljan v mestu Vilna. Anton Karlovič Planson je delal kot francoski učitelj v gimnazijah v več zahodnih regijah takratne Rusije, nato pa je bil predavatelj francoščine na univerzah v Kijevu in Harkovu. Uspešno kariero so naredili tudi potomci Antona Karloviča in Gonorate. Njun sin Anton Antonovič (1824-1914) je bil zelo ploden publicist in je veliko pisal o ostrih družbenih temah, o katerih se ni bal izraziti svojega stališča. Anton Antonovič je imel sedem sinov in hčera, mnogi od njih so dosegli zavidljivo kariero in so celo zasloveli. Sin Konstantin je bil denimo viceadmiral, ki je sodeloval v ekspedicijah po Baltiku in Tihem oceanu. Skupaj z Mikluho-Maklajem se je izkrcal na obali, danes imenovani po Maklaju v Papui Novi Gvineji. Vladimir je postal uspešen arhitekt, gradil je predvsem v Vladivostoku. Zelo zanimiva je tudi biografija ruskega diplomata in rednega člana Ruskega geografskega društva Georgija Antonoviča Plansona (1859–1937). Bil je veleposlanik v Siamu (današnja Tajska), generalni konzul v Seulu in vodja diplomatske pisarne na Daljnem vzhodu. Z delom v Siamu je zbral zbirko budističnih in hindujskih skulptur. Zbirka siamske skulpture Plansona, ki je v Rusiji ostala "brez lastnika", je bila prenesena v budistični oddelek Etnografskega oddelka Ruskega muzeja. Leta 1931 je zbirka v zvezi s splošno reorganizacijo muzejev vstopila v Ermitaž, kjer je bila do sredine devetdesetih let shranjena, neraziskana in neobjavljena.

Izpisek iz mrliške matice za Leva Plansona

Vojski se je zapisal tudi Lev Antonovič de Planson. V čin generalmajorja je bil povišan leta 1907. Diplomiral je na vojaški pravni akademiji v Sankt Peterburgu. Od leta 1909 je zasedal položaj glavnega vojaškega preiskovalnega sodnika (naziv general-avditor) v varšavskem vojaškem okrožnem sodišču. S preselitvijo okrožne uprave iz Varšave v Minsk leta 1916 je prevzel položaj vojaškega sodnika v minskem vojaškem okrožnem sodišču. Na jugu Rusije se je pridružil enotam bele garde, ki so se borile proti boljševikom. Bil je tudi stalni član Glavnega vojaškega in pomorskega sodišča, na ta položaj je bil potrjen 13. junij 1920. Tako kot družina Safonov-Ignatijev, sta bila tudi on in njegova žena Jelena gosta graščaka Gutmannsthala v Radečah. V kraljevino SHS je emigriral leta 1921 iz južne Rusije, skupaj z t. i. wranglovci. Na svoja stara leta se je preživljal s poučevanjem francoščine. General-avditor je v 73. letu starosti v Hrastniku umrl. Pokopali so ga februarja leta 1931 na dolskem pokopališču, kjer ga je na zadnji poti spremljal celjski pravoslavni svečenik. Pogreba se je udeležila vsa hrastniška gospoda, saj je večini bil učitelj francoščine, udeležili pa so se ga tudi mnogi drugi, da bi videli pravoslavni pogreb. Že čez dve leti, leta 1933 pa se mu je k večnemu počitku pridružila tudi njegova žena Jelena. 

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke