Moskva v zgodnjih sovjetskih letih skozi objektiv Nauma Granovskega (FOTOZGODBA)

Po zaslugi fotografij Nauma Granovskega lahko danes primerjamo, kako sta se spreminjali oblika in arhitekturna podoba ruske prestolnice od dvajsetih pa vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja, od meščanske Moskve do stalinskega imperialnega sloga in modernizma.

Leta 1918 po prenosu prestolnice iz Sankt Peterburga v Moskvo in selitvi sovjetske uprave, se je začel proces arhitekturne in infrastrukturne prenove mesta. Moskva je morala postati ne samo srce države sovjetov, pač pa tudi prestolnica prve socialistične države na svetu.

V dvajsetih letih so začeli mesto aktivno prenavljati. Kmalu so zrasli prvi kulturni domovi in poslopja časopisnih redakcij. A na fotografijah Nauma Granovskega iz tega obdobja še ni novih zgradb in arhitekture. Vidimo lahko, kako je izgledalo mesto še pod starim režimom.

»On lovi staro Moskvo, ki se je že skoraj poslovila. Med gledanjem teh fotografij dobiš občutek, da je Granovski fotografiral referenčne prizore, s katerimi bo moč primerjati vse prihodnje kadre,« pravi direktorica Državnega arhitekturnega muzeja A. V. Ščuseva Jelizaveta Lihačova.

V dvajsetih letih je bil Granovski mlad dopisnik fotografskega oddelka agencije TASS. Na začetku svoje ustvarjalne poti je eksperimentiral z različnimi fotografskimi tehnikami. V njegovem arhivu lahko najdemo kadre, posnete v konstruktivističnem slogu.

V tridesetih letih je arhitektura postala politično vprašanje. Nove zgradbe, avenije in trgi so morali postati viden simbol uspehov mlade sovjetske države. In tako je Granovski začel dokumentirati proces izgradnje nove Moskve.

Kariera Nauma Granovskega kot »moskovskega letopisca« se je začela leta 1934, ko je delal za časopis Izogiz, katerega prioriteta je bilo dokumentiranje arhitekture »rastoče in cvetoče« države.

Proti koncu tridesetih let fotograf postopoma formira svoj edinstveni slog – strogo dodelana kompozicija, perspektiva avenije, ki se izgublja v daljavi in visok horizont.

Mesto se spreminja v ogromno gradbišče. Širi se ulica Gorkega (nekdanja Tverska), pojavljajo se poslopja hotela Moskva, Leninove knjižnice, Doma na nabrežju. Na območju starih četrti Ohotni Rjad, Kitaj-gorod in Zarjadje se pojavljajo novi trgi in ulice.

Gradnja metroja je v polnem zamahu. Vrhunec gradnje leta 1935 postane sprejetje Generalnega plana rekonstrukcije Moskve, ki z določenimi popravki ostane v veljavi vse do začetka sedemdesetih let. V Moskvo prihaja t. i. veliki stil, ki ga poimenujejo stalinski.

»Ko gledate projektno grafiko sovjetskih arhitektov, ki so jo dajali v razprave, dobite čuden vtis, kakor da so ta veličastna poslopja namenjena nekemu drugemu mestu. To so ogromne zgradbe, v primerjavi s katerimi ljudje, avtomobili in včasih celo letala izpadejo kot igračke,« piše Jelizaveta Lihačova v monografiji z naslovom Naum Granovski 1920-1980. Po njenih besedah ta arhitektura ni namenjena človeku, pač pa odražanju veličine in moči države.

A na fotografijah Granovskega ni le »totalitarna arhitektura«. Umetnik v objektiv lovi razvoj mesta in njegovo spreminjajočo se obliko. Znova in znova se sprehaja po istih ulicah in trgih.

Kar je najpomembneje – Granovski je fotografiral tudi prebivalce. Po mnenju Lihačove tukaj prihaja do presenetljive metamorfoze: »To, kar na fotografijah deluje ogromno, je v mestu sprejeto kot nekaj naravnega.«