Kako je Stalin postal »Stalin«?

Getty Images
Josif Džugašvili je imel več kot 30 psevdonimov. A o tem, kdaj in kako se je pojavil Stalin, za časa svojega življenja nikomur ni hotel izdati.

Josif Džugašvili je kot navaden najstnik iz revne gruzijske družine leta 1894 prišel v semenišče, da bi postal duhovnik. Pri 15 letih pa se je spoznal z marksizmom, se pridružil ilegalnim skupinam revolucionarjev in začel povsem novo življenje. Približno v tem času si je Džugašvili začel zase izmišljati psevdonime. Po več letih je končno izbral enega samega – Stalin, s katerim se je zapisal v zgodovino in po katerem ga pozna več ljudi kot pa po njegovem pravem priimku. Kako pa je Džugašvili postal Stalin in kaj pomeni ta izmišljen priimek?

Tradicija

Psevdonimi so bili v Rusiji običajni in razširjeni, še posebej med inteligenco in revolucionarji. Vsi člani Partije in marksisti, ki so delovali v podzemlju, so imeli po več lastnih vzdevkov, da bi z njimi zmedli policijo (Lenin, na primer, jih je imel okoli 150!). Psevdonimi so se po navadi tvorili iz najbolj pogostih ruskih imen.

»Takšen vzdevek je bil preprost in ni zahteval kakšne posebne domiselnosti. Razumljiv je bil vsakemu delavcu, a najpomembneje je bilo, da je deloval kot pravi priimek,« razlaga zgodovinar Viljam Pohlebkin v knjigi Veliki psevdonim. Na 4. partijskem kongresu se je Džugašvili registriral s psevdonimom Ivanovič (iz imena Ivan). Podoben izvor nosi tudi psevdonim Vladimirja Uljanova – Lenin (iz imena Lena). A celo tisti člani Partije, katerih priimki so že sami po sebi izvirali iz ruskih imen, so prav tako izbirali psevdonime, ki so izhajali iz kakšnega drugega imena.


Bodoči sovjetski voditelj Josif Stalin (1879-1853) s skupino revolucionarjev v vasi Turuhansk leta 1915. Z leve proti desni: neznana oseba, Suren Spandarjan, Stalin, Lev Kamenjev, Grigorij Petrovski, Linde, Jakov Sverdlov, neznana oseba, (sedé): Fjodor Samojlov, Serguševa, Badajev in Nikolaj Šagov

Verjetno druga najbolj razširjena tradicija med revolucionarji je bila uporaba »živalskih« psevdonimov, ki so jih tvorili iz imen zveri, ptic in rib. Te so izbirali posamezniki, ki so želeli na nek poseben način izraziti svojo individualnost. Svojevrstni posebneži so bili tudi tisti, ki so prihajali iz Kavkaza – Gruzijci, Armenci in Azerbajdžanci. Ti so se še posebej pogosto posluževali konspiratornih pravil in si zase izbirali psevdonime s kavkaškim prizvokom – Džugašvili se je do leta 1917 najpogosteje imenoval Koba, kar je bil njegov drugi najbolj znani psevdonim za Stalinom.

Koba

Ime Koba ima v Gruziji zelo simbolni pomen. Med tujimi biografi Josifa Stalina prevladuje mnenje, da si je ta psevdonim izposodil od junaka enega od romanov gruzijskega pisatelja Aleksandra Kazbegija z naslovom Očemor. V njem neustrašni hribovec Koba bije boj za neodvisnost svoje domovine. Mlademu Stalinu je bil lik najverjetneje blizu.

Koba pa je obenem gruzijski ekvivalent imena perzijskega cesarja Kobadesa, ki si je v poznem 5. stoletju podjarmil vzhodno Gruzijo in Tbilisi povzdignil v prestolnico za naslednjih 1.500 let. Prav ta zgodovinski lik kot politična figura in državnik je navduševal Džugašvilija bolj kot karkoli drugega. Podobni sta bili celo njuni biografiji.

Stalin leta 1917

Že leta 1911 pa je moral Džugašvili zaradi svoj glavni psevdonim zgodovinskih okoliščin zamenjati. Njegove aktivnosti so se razširile precej onkraj kavkaškega prostora, njegove ambicije in zveze s partijskimi organizacijami v Rusiji pa so se krepile, Koba pa je bil primerno ime samo na Kavkazu. Drugo kulturno in jezikovno okolje je zahtevalo drugačen pristop. Z imenom Stalin se je prvič podpisal januarja 1913 pod svoje delo Marksizem in narodno vprašanje.

Od kod se je pojavilo ime Stalin?

Odgovor na to vprašanje je bil dolgo časa povsem neznan. Za časa Stalinovega življenja njegova biografija ni smela biti predmet diskusije, kaj šele kakršnegakoli postavljanja hipotez ali preučevanja s strani zgodovinarjev. Z vsem, kar je zadevalo »vodjo narodov«, se je ukvarjal Inštitut marksizma-leninizma, pod okriljem katerega je bil sklad Josifa Stalina, ki je hranil posebej tajna gradiva. Dokler je bil Stalin živ, ta gradiva niso bila podvržena nikakršnemu preučevanju. A tudi po njegovi smrti se jih nihče ni dotikal, tokrat sicer iz popolnoma nasprotnega razloga – uradne obsodbe Stalinovega kulta osebnosti.

Kljub temu je že po revoluciji v zgodnjih dvajsetih letih med partijskim članstvom prevladovalo prepričanje, da je »Stalin« preprosto prevod gruzijskega korena njegovega priimka »Džuga« v ruščino, ki naj bi pomenil »jeklo«. Prav ta razlaga se je pogosto omenjala v pisnih gradivih o Stalinu in vprašanje izvora psevdonima je bilo tako »rešeno«.

A ta razlaga se je izkazala za izmišljotino oz. za napačno splošno prepričanje, med drugim tudi pri Gruzijcih. Leta 1990 je gruzijski pisatelj in dramaturg ter nekdanji zapornik Stalinovih gulagov Kita Buačidze na to temo zapisal: »Džuga sploh ne pomeni jeklo. Džuga je zelo stara gruzijska beseda s perzijskim pridihom, ki se je razširila verjetno v obdobju perzijske nadvlade in je preprosto ime. Kot pri mnogih drugih imenih se tudi pomena tega ne da prevajati. Ime je pač ime, kot rusko ime Ivan. Džugašvili preprosto pomeni ’’sin Džuge’’ in nič drugega.«

Josif Stalin leta 1932 (fotograf James E. Abbe)

Kakor se je torej kasneje izkazalo, Stalinov izvorni priimek nima nobene zveze z njegovim kasnejšim psevdonimom. Čim je to postalo jasno, so se pojavile nove hipoteze. Med njimi se je pojavila zgodba o tem, da si je Stalin nadel psevdonim na podlagi priimka njegove partijske soborke in ljubimke Ljudmile Stalj. Po eni drugi razlagi pa naj bi Džugašvili zase preprosto izbral ime, ki je sozvočju z Leninom.

Najbolj zanimivo hipotezo pa je postavil prej omenjeni zgodovinar Pohlebkin, ki se je s tem vprašanjem profesionalno ukvarjal. Po njegovem mnenju je kot navdih za Stalinov psevdonim služil priimek liberalnega novinarja Jevgenija Stefanoviča Stalinskega, enega od vidnejših ruskih publicistov in prevajalca poeme Vitez v tigrovem kožuhu gruzijskega pesnika Šote Rustavelija. Stalin je oboževal to poemo in se na sploh navduševal nad Rustavelijevimi deli (ob njegovem 750. jubileju leta 1937 so v gledališču Boljšoj priredili veliko praznovanje). A iz nekega razloga se je Stalin odločil, da umakne enega od najboljših prevodov tega dela. Tako je bila izdaja iz leta 1889, prevedena v več jezikov, vključno s prevodom Stalinskega, po Stalinovem naročilu umaknjena iz razstav in bibliografskih opisov in tudi v člankih o književnosti se je ni omenjalo. Zgodovinar zaključuje: »Stalin je ukazal umik izdaje iz leta 1889 predvsem zato, da ’’skrivnost’’ njegovega psevdonima ne bi bila razkrita.« Kakor se je izkazalo na koncu, je torej celo »ruski« psevdonim Džugašvilija tesno povezan z Gruzijo in njegovimi spomini iz mladosti.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke