»Pasji sin!« naj bi izjavil Fidel Castro leta 1962, potem ko je izvedel, da se je Nikita Hruščov, takratni generalni sekretar sovjetske komunistične partije, odločil umakniti balistične rakete s Kube v času kubanske raketne krize, v zameno za ameriške obljube o tem, da otoka ne bodo napadli.
Castru ni bilo všeč, da se je Hruščov odločil pogajati z Američani za njegovim hrbtom, po državi pa se je razširil slogan »Nikita, Nikita, lo que se da no se quita«, kar v prevodu pomeni »Nikita, Nikita, kar se podari, se ne vzame«.
Hruščov se ni hotel prepirati s Fidelom in tako je januarja 1963 kubanskemu voditelju napisal pismo, v katerem je kot »izključni razlog« za umik raket navedel »ohranjanje mednarodne varnosti«, hkrati pa ga povabil, da obišče Sovjetsko zvezo.
Sovjeti so v Havano za Castra poslali letalo Tu-114D, ki bi ga moralo dostaviti v ZSSR preko Murmanska, a kubanski voditelj je potovanje s predlaganim letalom iz neznanih razlogov zavrnil in se odločil, da bo raje potoval z navadnim Aeroflotovim potniškim letalom.
»Naš Tu-114 so domnevno zaradi okvare zapeljali na drug konec havanskega letališča, ponoči pa je Fidel s skupino 20 spremljevalcev vstopil v kabino. A pri tem se ni poslužil stopnic, pač pa tanke lesene lestve preko tovornega odseka (vse se je odvijalo skrivno). Ko je Fidel nato v letalu oznanil cilj potovanja Murmansk, se je po kabini med prisotnimi razlegel spontan krohot, saj nihče ni prinesel s sabo toplih oblačil,« je v spominih zapisal sovjetski veleposlanik na Kubi Aleksander Aleksejev.
Polet je trajal zelo dolgo, piše v arhivih. V zraku je Castro igral šah, debatiral, bral, pomeril toplo kapo in naročil, naj mu sporočijo rezultat bejzbolske tekme med ZDA in Kubo, ki je prav takrat potekala v Braziliji v sklopu Panameriških iger. Radijski operater na krovu je za informacijo zaprosil Moskvo, od tam pa so mu odgovorili, da je zmagala Kuba. Na to je Fidel odgovoril: »No, sem si kar mislil ...«
Medtem so v Murmansku v polnem zagonu potekale priprave na Castrov prihod. Oblasti so obisk skušale držati v tajnosti, a govorice so naredile svoje.
»V tem delu leta v mestu nikoli niso barvali ograj, takrat pa je na ducate pleskarjev neumorno obnavljalo barvo. Naokoli so še vedno ležali kupi snega, zato so barvali tiste dele ograj, ki so štrleli ven. Povsod naokoli so visele zastave, čeprav je do prvomajskih praznikov bilo še kar nekaj časa. Murmanski gasilski orkester je »skrivoma« vadil igranje kubanske himne.« Tako se je priprav spominjal KGB-jev častnik Nikolaj Leonov.
27. aprila 1963 ob treh ponoči je letalo s Fidelom Castrom na krovu pristalo v letalski bazi Olenja pri Olenogorsku.
»Razlegel se je aplavz, ki je zadušil zvoke orkestra. Sunki vetra so zamotali sovjetske in kubanske zastave, ki so bile izobešene skupaj. Takrat se je na stopnicah prikazal visok, energičen bradati človek, katerega možato figuro pozna ves svet,« je svojim bralcem sporočil posebni dopisnik Pravde. Castro je iz letala stopil v krzneni ušanki in jakni v kamuflažni barvi. Poslušal je kubansko in sovjetsko himno, nato pa sedel v avtomobil, ki je delegacijo odpeljal do posebnega vlaka za Murmansk.
V Murmansk je Fidel Castro prispel ob 10. uri zjutraj. Na deset tisoče domačinov je napolnilo peron in sosednje ulice, šolarji so odhiteli iz razredov, delavci pa zapustili tovarne, da bi videli kubanskega voditelja.
»Ljudje so sedeli na strehah in plezali na drogove. Kubanci so doživeli bučen sprejem. Nekateri ljudje so imeli celo solze v očeh. Vsi so kričali pozdrave kubanskemu voditelju in skandirali ’’Viva Cuba!’’« Tako prebivalka Petrozavodska Alena Alatalo citira pismo svojega očeta, ki je bil priča Castrovemu prihodu. Po opisu sodeč je imel Castro »utrujene a srečne oči. Bil je zelo skromen in se je vsem prikupil.«
»Teh temperatur pri nas nismo navajeni, zelo je hladno. A v vaših srcih je ogenj. In ta ogenj čutimo vsi Kubanci, ki smo prišli v vašo državo,« je povedal Fidel v pozdravnem nagovoru.
Po sestanku se je Castro odpravil do lokalne dače Hruščova, ki je tekom obiska služila kot njegova rezidenca. Fidel se je snega zelo razveselil – dvigoval ga je v zrak, se z njim posipal, ga celo poskusil ter skoraj do pasu brodil po zametih. Preizkusil se je tudi v teku na smučeh, a je neprestano padal.
Nato je obiskal ledolomilec Lenin, murmansko ribje pristanišče in ribji predelovalni kombinat. Tam je pojedel kos pečenega soma na žaru, poskusil dimljenega halibuta, brancina in druge jedi. Najbolj so mu bili všeč ribji cmoki. Ob slovesu so mu podarili ogromnega halibuta, ki ga je komaj lahko držal v rokah.
»Ko je Castro zapuščal ribji kombinat, ga je tudi tam pričakala množica ljudi. Na privezu je bilo mnogo sodov, na katerih so stali ali pa sedeli ljudje. Dekleta so se hotela z njim fotografirati. Castro se je urno dvignil na sod in poziral za skupinsko fotografijo,« je zapisal oče Alene Alatalo.
28. aprila zjutraj si je Castro ogledal bazo sovjetske Severne flote in se vkrcal na rušilca. Da bi ga zaščitili pred mrazom, so kubanskega voditelja oblekli v črno jakno z belim krznenim ovratnikom, kakršno so takrat nosili mornarji, ter častniško ušanko za na glavo. V tej opravi je preživel ves dan.
Ob vrnitvi z ladje je Castro opazoval izvedbo mednarodnega pozdrava – 21 topovskih salv s križarke v čast njegovega obiska. Nato so mu pokazali podmornico z balističnimi raketami. Castro je prosil, da mu odprejo loputo in eno izmed raket postavijo v startni položaj.
»Tovariši, zaploskajmo temu čudežu tehnike, dosežku sovjetskih znanstvenikov in inženirjev. Ta raketa zagotavlja mir našima državama in našima narodoma,« je izjavil ob tej priložnosti.
Po mnenju Nikolaja Leonova je Castro prav za to tudi obiskal bazo Severne flote.
»Njegova glavna naloga je bila, da se na lastne oči prepriča, da Sovjetska zveza poseduje primerna sredstva za odgovor na jedrske grožnje ZDA,« je komentiral Leonov.
Nato so Fidela pospremili na letališče Severomorsk-1, kjer se je na kratko zadržal. Takoj po vodenem ogledu je sedel v Il-18 in poletel proti Moskvi. Nazaj na otok Svobode je comandante znova poletel čez Kolski polotok.
Od Fidelovega dvodnevnega obiska Murmanska je minilo že skoraj 60 let, domačinom pa je obisk kubanskega voditelja še dandanes ostal v toplem spominu. Na spletni strani arhiva lahko preberemo tudi takšen komentar neke domačinke:
»Eden od najzgodnejših in najmočnejših otroških spominov je bil, da sem jokala, ker nisem mogla v živo videti, kako se je po ulici Lomonosova peljal Fidel Castro. Bilo je mnogo ljudi, ki so mahali s sovjetskimi in kubanskimi zastavicami … Castro se ni dolgo vozil. Jaz pa sem se zamotil pri igri z neko deklico na travi in vse zamudila. Mama me je pomirila šele s tem, ko je rekla: ’’Fidela ni videl nihče, samo njegovo roko, ko je mahal v pozdrav prebivalcem Severomorska ...’’ Kuba, moja ljubezen!«
Preberite še:
Kdo so bili glavni sovjetski zavezniki med hladno vojno?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
