Po neki anekdoti naj bi Peter Veliki nekoč napil moža svoje nečakinje do smrti. Friderik Viljem, vojvoda Kurlandski (1692 – 1711) se je poročil z Anno Ioannovno (1693 – 1740), hčerko Petrovega brata Ivana. 31. oktobra 1710 sta se začela dva meseca razkošnih zabav v Sankt Peterburgu in okolici. Januarja bi morala mladoporočenca odpotovati v Friderikovo rodno Kurlandijo (vzh. Latvija), a se je 18-letni vojvoda, ki je bil pijančeval dva meseca brez prestanka, odločil, da se v pitju pomeri še s carjem osebno. Naslednji dan, 10. januarja, je Friderik Viljem umrl na poti, komaj 40 kilometrov iz Sankt Peterburga. Sodobniki so menili, da je bil glavni razlog za smrt mladega vojvode prav zastrupitev z alkoholom.
Vodka je bila prvič proizvedena v moskovskem Kremlju 10. oktobra 1503. Pred tem so žgane pijače, t. i. aquo vito, kar v latinščini pomeni »živa voda«, uvažali iz Evrope in uporabljali kot zdravilo proti prehladom in nizkemu krvnemu tlaku. Leta 1503 pa je bila zgrajena prva ruska žganjarna, ki je začela s proizvodnjo ruske vodke, najprej v malih količinah in izključno za potrebe carske družine.
O pivskih navadah vladarjev iz dinastije Rjurikovičev ne vemo mnogo. Ivan Grozni je v mladosti (pa tudi kasneje) pogosto pil vodko, Peter Veliki pa je bil tisti, po zaslugi katerega je ta postala standardna alkoholna pijača na carski mizi.
Car Peter Veliki je začel piti kot najstnik v nemški četrti v Moskvi. Njegov prijatelj Boris Kurakin je o zabavah v dvorcu Lefortovo v nemški četrti zapisal naslednje: »Začela se je razuzdanost, pilo se je v količinah, ki jih je nemogoče opisati, in to po tri dni skupaj. Zaklenjeni v hišo so toliko spili, da so nekateri umrli na licu mesta. A pitje alkohola se vse do danes [1705] nadaljuje in je postalo priljubljeno med plemkinjami.«
Peter je po navadi začel dan s kozarčkom vodke in kislo kumarico. Na njegovih zborovanjih (tako so pravili carskim zabavam) je veljalo pravilo: Kdor je zamujal na dogodek, je moral popiti polno kupo t. i. velikega orla (1,5 litra vodke).
Sam Peter se ni sramoval svojega pijančevanja in je priznal, da je ob tem včasih izgubil razum in spomin: »Ne spomnim se, kdaj sem odšel, saj sem bil opit z darovi Dioniza. Zato prosim vsakogar, ki sem mu povzročil neprijetnosti, da mi odpusti, še posebej pa tiste, ki so bili prisotni takrat, ko sem odhajal. Naj bo to pozabljeno ...« Tako je napisal car Peter v pismu svojemu sorodniku grofu Fjodorju Apraksinu.
Katarina I., ženska, ki je nasledila Petrov prestol po njegovi smrti, je isto uživala v alkoholu. Jacques de Campredon, prvi francoski veleposlanik v Rusiji, je leta 1725, pet mesecev po smrti carja Petra, zapisal, da Katarina uživa v »vsakodnevnih zabavah s pijačo, ki trajajo po celo noč in dobršen del dneva.«
Tajnik saškega veleposlaništva je zapisal, da Katarina svoj dan začne s kozarčkom vodke (caričina najljubša vodka je bila uvožena iz Gdanska), zvečer pa preide na madžarska vina. Zgodovinar Jevgenij Anisimov, eden od največjih strokovnjakov za to obdobje, je zapisal, da je bilo »zapravljanje življenja« glavno caričino opravilo.
Aleksander II. se prav tako ni odrekal alkoholu, a vodke ni najbolj maral. Raje je imel vina in šampanjec. Zgodovinar Igor Zimin navaja dvorne dokumente, ki opisujejo, kako je izgledala carska miza, prirejena za plesno zabavo iz 7. februarja 1871. Pripravljenih je bilo 458 steklenic s pijačo, od tega 219 steklenic šampanjca, 173 steklenic vina Chateau Lafitte, 8 steklenic madeire, 11 steklenic sauterna 9 steklenic sherryja itd. … in vsega dve steklenici vodke!
V Rusiji obstaja priljubljeno prepričanje, da naj bi bil Aleksander III. pijanec in da je umrl od zapletov v zvezi s popivanjem. Zgodovinar Igor Zimin je dokazal, da ta mit nima podlage. Aleksander III., ki je bil človek izjemne fizične moči, je sicer resnično rad pil in je zmogel popiti tudi precejšnje količine glede na svojo telesno veličino, a nikoli se ga ni napil »na mrtvo«.
General Pjotr Čerevin, poveljnik Aleksandrove telesne straže, se je spominjal, da je Aleksander »bil sposoben piti brez kakršnihkoli znakov pijanosti, razen tega, da je postal bolj vesel in razigran kot otrok«. Grof Sergej Šeremetjev, carjev bližnji prijatelj, pa je zapisal: »Bil je zmeren v pitju, a lahko je mnogo spil, bil je zelo močan in najbrž nikoli zares pijan.«
Aleksandrova najljubša pijača je bila mešanica ruskega kvasa in šampanjca v razmerju 50:50. Od vin je imel rad madeiro in gruzijska vina iz pokrajine Kaheti. Videli so ga tudi, kako pije viski, vodko in liker Anisette, ki ga je v šali poimenoval »prdavec«.
Zadnji ruski car ni bil pretirani treznež. V svojih dnevnikih je opisal mnogo priložnosti, ko se ga je napil, in to z zadovoljstvom. Avgust, 1904: »Potem, ko sem se med obiskom menz nižjih častnikov dodobra napil vodke, sem šel še na zbor častnikov.« Avgust, 1906: »Poskusil sem šest vrst portovca in se ga malo opil, zaradi česar sem odlično spal.«
Nikolaj je navadno spil kozarček pred zajtrkom in kozarček madeire ali več kozarčkov portovca med kosilom. Lahko je popil tudi 2-3 kozarčke šampanjca, a nikoli belega ali rdečega vina. Pravijo, da naj bi tri najljubše pijače Nikolaja II. bile vodka, portovec in slivovka.
Preberite še:
Ali se je pivo pred 2011 v Rusiji res uvrščalo med brezalkoholne pijače?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
