Za ljudi, kot je Aleš Kristančič, pravijo, da »takšni pokažejo novo smer«, »premikajo meje«, da so »inovatorji v vinarski panogi«, da so »njihove ideje ključne za to, da potem nikoli ni več tako, kot je nekdaj bilo«. Ni dvoma, da se je ime Aleša Kristančiča zapisalo v svetovno zgodovino vinarstva. Njegova znamka Movia je uspešna in slavna po vsem svetu. Že nekaj let vina Movia poznajo in obožujejo tudi v Rusiji. Na degustacije njegovega vina vabijo najbolj modne restavracije v obeh ruskih prestolnicah. V čem je skrivnost uspeha in zakaj so vina Aleša Kristančiča osvojila Rusijo? Osebno smo se pogovorili z legendo slovenskega vinarstva.
Aleš in Vesna Kristančič sta bila velikokrat v Moskvi in Sankt Peterburgu, vendar sta vedno znova navdušena nad tem, kakšno raven sta dosegli ruski prestolnici v gastronomiji in enologiji. Seveda tudi sama vedno znova navdušujeta. Nedavno sta se vrnila s službenega potovanja, kjer sta predstavljala svoje vino na festivalu okolju prijaznih, biodinamičnih vin. V najmodnejših moskovskih in peterburških restavracijah so Aleša Kristančiča vedno veseli, saj poleg degustacije izvrstnih vin radodarno deli z občinstvom tudi svojo neusahljivo energijo in globoko modrost. Zase pravi, da je kmet, ampak v bistvu je vinarski Leonardo da Vinci, zgoščena energija, orkester, maestro. V vse to se je prepričala tudi naša dopisnica, ko ga je obiskala v gostoljubni Hiši Movia v Goriških Brdih.
Pogled s terase Hiše Movia
Ivan ŠčavrovskiVesna, nedavno sta se vrnila iz Rusije. Povejte nam podrobneje, za kakšno prireditev je šlo in kdo vaju je povabil?
Vesna Kristančič, tržnik znamke Movia, vinarjeva žena, kolegica in muza: Redno prejemamo povabila od partnerjev – distributerjev našega vina v Rusiji. V Sankt Peterburgu smo predstavljali svoje vino na večeru družinskih receptov v restavraciji z avtorsko kuhinjo. Na festivalu Real Authentic Wine, ki poteka vsako leto v Moskvi, pa so naši partnerji ustvarili velik prodor naravnih vin na ruski trg. Imajo zelo lep koncept in zelo dobre restavracije.
Kako sta našla svoje partnerje? Ali so oni našli vas?
Stiki se vzpostavijo na mednarodnih degustacijah. Vsi ruski uvozniki hodijo na velike mednarodne sejme. Nenazadnje je dejavnik tudi to, da si je Movia že ustvarila določeno ime. Naš uvoznik uvaža samo naravna vina, kar daje prednost manjšim proizvajalcem. Ogromno potujejo, ogromno znajo in res obvladajo vinsko področje.
Vas je osebno v Rusiji kaj presenetilo? Mogoče kakšne poteze, po katerih se Rusi razlikujejo od Evropejcev?
Mislim, da je ta dobrosrčnost ljudi neverjetna! Aleš je na primer pozabil telefon v taksiju, taksist pa je dobil ime po računu, našel kontakt našega uvoznika in vrnil telefon! V eni restavraciji pa me je presenetil boršč, postrežen na moderen način.
V Rusiji se zelo lepo počutim, res!
Vašo hišo pogosto obiskujejo gostje iz Rusije? Je res, da Rusi popijejo veliko vodke?
Jaz lahko povem, da nisem nikoli doživela, da bi kdo pil vodko. Samo vino, in to precej dobro vino! Ampak drži, da ima naša vinska hiša svojo filozofijo pridelave in prodaje vina, zato privabljamo določen tip vinskih poznavalcev. Mi vzamemo čas za nekoga, ki želijo globijo filozofijo aleševa ustvarjanja.
Aleš, mnogi si želijo prodreti na ruski trg. Očitno je, da to ni tako preprosto. V čem je skrivnost uspeha vaše znamke?
Mi nimamo nobenega zaposlenega v marketingu. Jaz in moja žena delava ves čas tudi v tej smeri. Jaz sem že osma generacija kmetov na tisti zemlji. Obstaja en način, da nekaj narediš v smeri marketinga, ampak obstaja tudi drugi način. Kdo bo naredil vino? Kmet! Poklic kmeta je eden najvišjih, ker ima v rokah zelo pomembno stvar. On naredi to, kar postane del tebe, saj vino ne damo v žep, ampak vase. Kmet lahko naredi to, kar bo postalo umazan del tebe ali ohranilo tvojo čistočo. Vzporedno s tem ohrani čistočo v zemlji in pitno vodo ali pa umaže zemljo in vodo. Če človek misli, da smo vino našli v naravi, je to korak v pravo smer. Nekega jutra je verjetno človek našel vino in tako se je začela enologija – prava filozofija. Žal o tem ne pišejo v učbenikih.
Želite reči, da zadošča, da proizvajaš kakovostno vino, tisti, ki ga želi, pa te bo našel v Sloveniji, v Goriških Brdih? Ali morate vseeno predstavljati svojo znamko na degustacijah, seznanjati občinstvo s svojimi izdelki, navkljub temu, da je znamka že dobro znana po vsem svetu?
(Smeh) Seveda se moraš udeležiti sejmov! Na sejmih se spoznavamo, tudi z dobavitelji. Jaz svoje vino vedno predstavljam na velikih sejmih. Vendar je težava v tem, da še zdaj slovensko vino spada pod kategorijo jugovzhodne Evrope in ne srednje Evrope; če imaš isto vino, narejeno na istem območju, ampak s tistega griča tamle (pokaže proti Italiji) in na steklenici piše »Kristančič, pinot grigio« namesto »sivi pinot«, je to že neka druga kategorija. Seveda moraš imeti tudi res izjemno vino, da izstopaš in prideš na visok nivo vinskega trga. Vino mora imeti zares ekstra kakovost, ker s slovenskim vinom še zdaj ne prideš niti v italijansko niti v francosko ocenjevanje. Ampak jaz imam tako kakovostno vino, da lahko z njim pridem na katerokoli ocenjevanje.
Aleš vzame steklenico svojega na glavo obrnjenega vina Puro (peneče vino biodinamične pridelave, ki »živi večno«, ker stalno prisotne kvasovke podpirajo njegovo »življenje« skozi vrsto let; v njem je žvepla ravno toliko, kolikor ga proizvajajo kvasovke) in ga odpre pod vodo.
Ko sem si zamislil tole vino, sem moral začeti na novo učiti, kako se to odpira. Bil sem na enem ocenjevanju, ko je k meni prišel francoski mojster somellier Jean Pierre. Jaz sem mu rekel: Oprosti, Jean Pierre, jaz te moram naučiti, kako se to servira. Si morete predstavljati, kako me je pogledal? Ampak če ti verjameš, kako se to dela, in spoštuješ, blazno in pristno spoštuješ vse okoli sebe, za katere delaš, kot to mora človek, in potem začneš počasi …
Veliko ljudi reče: aja, to je tisto vino, ki se odpira pod vodo, to je šov. Da, res je šov, ampak če je šov brez razloga, kot cirkus, ga enkrat vidiš in ga imaš zadosti. Lahko pa ima šov svoj razlog - jaz ti natočim peneče vino, ki nima žvepla in te potem zjutraj ne bo bolela glava. Tu je pomembno še nekaj: za vsako teorijo, za vsako zgodbo stoji ena stvar, ki se ji reče analiza. To ni filozofija, ni kar ena zgodbica, ki jo povem tako ali drugače. To je stvarnost, ki temelji na tem, da v analizi piše, da »ne vsebuje žvepla«.
Kaj bi svetovali kolegom vinarjem? Kako doseči ravnovesje med visoko kakovostjo in poslovnim uspehom, a hkrati ohraniti filozofijo in dušo svojega vina?
Vinar v svojem življenju nima dosti trgatev. Za seboj, za svojim življenjem lahko pustiš svojo sled ali pa ne. Napačno je razmišljanje, da moraš imeti količine za prodajo v Rusijo, količine za prodajo v Ameriko … Ni res! Vino je osebna stvar, sedaj se pogovarjamo ob eni steklenici. Imaš eno steklenico za Rusijo? Da, imam. Zadošča!
Jaz bi kmetu svetoval, naj se ne ukvarja s tem, kdo bo kupil, ampak s tem, kaj mora narediti. Vino je umetnost! Z vinom moraš nekaj tvegati.
Kaj vas je presenetilo v Moskvi?
Presenetil me je osrednji trg. Češnja sredi ogromnih piramid, ki se skladajo ena z drugo kot čokoladni bomboni. Ne moreš verjeti! Tudi uzbeški paradižniki so zelo okusni. Še nikoli v življenju nisem jedel tako okusnih paradižnikov! V restavracijah pa sem jedel rake, ogromne rake s Kamčatke. Takšnih pri nas ne najdeš!
Če bi lahko opisali ruskega človeka z enim pridevnikom, katerega bi izbrali?
Bodi bolj natančna: moškega ali žensko?
Je kakšna razlika?
Seveda je razlika! Ruska ženska je predvsem lepa. Lepa kot oseba, lepa zato, ker je pametna … Ruska ženska je zame kot neka nova rasa, ki jo neskončno odkrivam.
Moški … če moram izbrati samo en pridevnik – je pameten. Če lahko izberem dva: pameten in zadržan. Če lahko izberem tri: pameten, zadržan in redkobeseden. On zna bolj poslušati.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
