30. januarja 1945 so sovjetske podmorniške sile slavile svojo največjo zmago v vsej drugi svetovni vojni. Podmornica S-13 pod poveljstvom Aleksandra Marineska je v Baltskem morju s tremi torpedi potopila nemško transportno ladjo Wilhelm Gustloff.
Ta je bila ena od najrazkošnejših ladij v nemški mornarici in ponos Tretjega rajha. V drugi polovici tridesetih let je izvajala križarska potovanja v Skandinavijo, po izbruhu vojne pa je bila sprva predelana v plavajočo bolnišnico, nato pa v plavajočo kasarno za kadete šolske podmorniške divizije.
Na žalost je poleg 400 nemških podmorničarjev skupaj z ladjo utonilo tudi štiri in pol tisoč beguncev iz Vzhodne Prusije, v glavnem žensk in otrok. Ladja ni bila označena kot bolniška z rdečim križem, ampak je bila kot vojaški transport v sestavu konvoja pobarvana v kamuflažno barvo in opremljena s protiletalskim orožjem. Zaradi tega je tudi postala cilj sovjetskega poveljnika.
11 dni kasneje je S-13 napadla svojo drugo žrtev – vojaško transportno ladjo Steuben, in jo potopila z dvema torpedoma. Skupaj z ladjo je pod vodo končalo več kot tri tisoč ljudi, večino katerih so tvorili ranjeni nemški vojaki.
Za ta dvojni uspeh bi moral Aleksander Marinesko prejeti odlikovanje junaka Sovjetske zveze, a to se ni zgodilo. Razlog za to je bilo neprimerno vedenje tako poveljnika kot njegove posadke pred tem.
Več dni pred odhodom na svoj pomorski pohod se je namreč posadka S-13 zapletla pretep z domačini finskega mesta Turku, kjer je bila takrat nastanjena. Sam poveljnik je za več dni nenapovedano izginil, za kar mu je grozilo celo vojaško sodišče. Poveljstvo je mornarje podmornice S-13 nato poslalo na morje, da bi se za svoje grehe »odkupili s krvjo«, kakor se je to običajno dogajalo v sovjetskih kazenskih bataljonih. Tako je podmornica kapitana Marineska postala edina »kazenska« v sovjetski mornarici.
Aleksandru Marinesku seveda po tem uspehu niso sodili, a odlikovanje junaka ZSSR je prejel šele posmrtno, leta 1990.
Tretja večja sovražna ladja, ki se je znašla na krvnem seznamu sovjetskih podmorničarjev, takoj za Wilhelmom Gustloffom in Steubenom, je bil parnik Zeeburg, namenjen usposabljanju nemških podmorničarjev. Na svoj seznam ga je zapisal poveljnik podmornice Šč-407 Pavel Bočarov.
Preden je bil leta 1943 premeščen na Baltik, je Bočarov dolgo časa služil na Tihem oceanu. A v nepoznanih vodah se je kapitan hitro znašel in deloval drzno, agresivno in tvegano.
Mnogo je tvegal tudi 2. februarja 1944 med patruljiranjem Gdanskega zaliva. Sovražnik je v tem območju razpolagal s precejšnjimi silami protipodmorniške obrambe. »Pomagali« so tudi zavezniki, saj je britansko letalstvo dodobra zaminiralo zaliv.
Ko je opazil parnik, je Bočarov proti njemu izstrelil dva torpeda in ga potopil. Šč-407 je uspešno zapustila Gdanski zaliv, Nemci pa so izgubili veliko transportno ladjo, ki bi jim prišla zelo prav pri množični evakuaciji Vzhodne Prusije, ki je sledila nedolgo zatem.
Za uničenje nasprotnikovih ladij podmornicam ni bilo zmeraj treba uporabljati torpedov. Nič manj zastrašujoče niso bile podvodne mine. Pri pametnem postavljanju le-teh pa v sovjetski mornarici ni bilo para Mihailu Avgustinoviču.
Ta je prodiral globoko na sovražna območja, kamor ladje preprosto niso mogle. Z natančnostjo urarja je Avgustinovič nastavljal mine v območjih, ki so jih Nemci dodobra zastražili, in na tak način, da jih nemški minolovci niso mogli odkriti.
Po zaslugi Avgustinoviča je v vodah Severnega ledenega morja potonilo pet nemških transportnih ladij in dva patruljna čolna. Na mino je naletel tudi en nemški parnik, vendar se je uspel izvleči.
Po teh kriterijih je Mihail Avgustinovič za sabo pustil večino sovjetskih podmorniških poveljnikov, ki so se z nemško Kriegsmarine bojevali večinoma s torpedi. Potrjeno število ladij, ki so jih uspeli potopiti, namreč ni presegalo 3-4. Kapitan Avgustinovič je v uspešnosti postavljanja min uspešno konkuriral tudi zavezniškim poveljnikom in celo močni podmorniški floti Tretjega rajha.
Preberite še:
»Železni kit« na dnu morja: Kako je potonila sovjetska jedrska podmornica K-8
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
