Zakaj je bil šah tako neverjetno priljubljen v ZSSR?

Sovjetska zveza je bila šahovska velesila, saj so njeni državljani verjeli, da je ta igra politično orožje.

Čeprav se v novi Netflixovi seriji Damin gambit, ki govori o genialni šahistki in njenem obračunu s sovjetskimi velemojstri, pojavlja več okorelih stereotipov o Rusih, pa avtorji niso pretiravali, kar se tiče ene stvari – neverjetni sovjetski obsesiji s šahom.

Junakinja serije Bet Harmon, ameriška prvakinja v šahu, med sprehodom po nekem moskovskem parku opazuje na ducate starejših možakarjev, ki zgrnjeni nad šahovskimi ploščami razmišljajo o svoji naslednji potezi. Morda se komu med vami zdi, da gre še za eno v vrsti tujih izmišljotin o Rusih, ali o režiserjevem triku, s katerim želi pojasniti neverjetne sposobnosti sovjetskih velemojstrov. Gledalcem se sugerira, da v ZSSR šaha niso igrali samo otroci. A zazrite se pozorneje …

Ti kadri so resnični.

Šah je bil priljubljena igra skoraj vsake sovjetske družine. Šahovske sekcije so obstajale v šolah in pionirskih domovih, v parkih pa so stale šahovske mize, okoli katerih so se v večernih urah zbirale skupine igralcev.

Šah so igrali na dvoriščih, na vhodih in celo na plažah.

Igra se ni prekinila niti pozimi. Mize so enostavno prestavili v posebne šahovske paviljone. Šah je imel absolutni primat nad vsemi športnimi dejavnostmi, zato ne preseneča, da najboljši šahisti sveta izhajajo prav iz ZSSR. A zakaj ravno šah?

Splošna šahovska mrzlica se je začela kmalu po boljševiški revoluciji. Do takrat je bil šah zabava za elito. Peter I. ne samo, da je igro nosil s sabo na bojne pohode, ampak je s sabo jemal tudi svoje stalne šahovske nasprotnike. V šahu so uživali tudi Katarina II. in preostali Romanovi. Komunisti pa so se odločili, da bodo šah dali ljudem. V modo ga je spravil nihče drug kot sam Vladimir Lenin.

»Šah množicam« je bila resnična sovjetska parola, pri čemer to ni bila le zabava komunistov, temveč mnogo več. Vrhovni poveljnik Rdeče armade Nikolaj Kirilenko je na Vsezveznem šahovskem kongresu leta 1924 odkrito izjavil, da šahovsko veščino smatra za »politično orožje«.

Ta pogled je temeljil na dejstvu, da je šah igra, ki človeka uči strateškega razmišljanja. To pa je zelo pomembna lastnost vsakega borca. Za šah se ni varčevalo ne pri agitacijskih ne pri denarnih sredstvih. Za šah ni obstajalo niti »železne zavese«, saj so bili šahisti prvi sovjetski športniki, ki jim je Stalin sredi tridesetih let dovolil sodelovati na mednarodnih turnirjih. Te možnosti niso imeli niti nogometaši.

Vrhunec zanimanja za šah je nastopil med hladno vojno. V tem obdobju je bilo za ZSSR ključnega pomena, da pokaže svojo premoč na vseh področjih, še posebej pa na intelektualnem. Na Zahodu je država Sovjetov veljala za socialistični inkubator za šahiste, slavni ameriški šahist Bobby Fischer pa se je celo naučil rusko, da bi lahko bral strokovno sovjetsko šahovsko literaturo.

Za povprečnega sovjetskega državljana je bil boj za naslov svetovnega prvaka v šahu tako vznemirljiv in pomemben, kot je danes za nas prihod novih spletnih serij na Netflix. Zanimanje za šahovska tekmovanja je, zanimivo, začelo upadati s perestrojko, prav v času, ko je na intenzivnosti izgubljala tudi politična konfrontacija med velesilama.

Z razpadom ZSSR so ljudje praktično izgubili zanimanje za šahovske turnirje. V ruskih družinah mnogi še danes znajo igrati šah in učijo tudi svoje otroke, vendar je vse skupaj že daleč od nekdanjega entuziazma.

Preberite še: Kako je šah osvojil srca Rusov

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke