5 stvari, o katerih je sanjal vsak sovjetski otrok

Otroške sanje se ponavadi ne uresničijo. Pa kaj potem? Tudi sovjetski otroci so imeli svoje sanje! Nekaj Rusov smo prosili, da jih delijo z vami.

"Samo v sanjah smo svobodni in zastonj. Ves preostali čas potrebujemo plačilo," je nekoč dejal angleški humoristični pisatelj Sir Terry Pratchett, brez kakršnegakoli kančka ironije. Zdi se, da te modrosti niso nič manj resnične pri sovjetskih otrocih in njihovih otroških sanjah.

Nekatere sanje sovjetskih otrok niso bile praktične in pragmatične, ampak so bile povezane z ne preveč oddaljeno prihodnostjo. Pogosto so bile te dnevne sanje prežete s strahom in skrbjo.

1. Mir

"Kot nekdo, ki je odraščal v Sovjetski zvezi v osemdesetih letih, sem bila nenehno zaskrbljena nad možnostjo jedrske vojne z Združenimi državami Amerike, glavnim sovražnikom moje države," pravi 45-letna Nataša. "Preden sem zvečer zaspala, sem si močno želela nekaj, kar bi izničilo to grožnjo in mi izničilo te skrbi, pa naj se še tako čudno sliši. Kot otrok sem hladno vojno dojemala kot globoko osebno, eksistencialno grožnjo."

Skupina otrok, ki drži plakat, na katerem piše:

Kubanska raketna kriza je bila glavno soočenje, ki je ZDA in Sovjetsko zvezo v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja pripeljalo na rob jedrske vojne. Moskva je na Kubi namestila sovjetske jedrske rakete kot odgovor na napotitev ameriških raket podobnega razreda v Turčijo.

PREBERITE ŠE:  Vse, kar morate vedeti o hladni vojni

Ta kriza ni bila edini primer, ko je odnos med Moskvo in Washingtonom dosegel vrelišče. Leta 1983 je bil Kremelj zaskrbljen zaradi vrste obsežnih Natovih vojaških vaj (znanih kot "Able Archer 83"), v katerih je bilo v Evropo napotenih več deset tisoč ameriških sil. Sledeč pravilu "oko za oko" so bile sovjetske jedrske sile takoj postavljene v stanje pripravljenosti, da so se lahko odzvale na grožnjo, ki jo predstavlja Nato. Na srečo se je takrat grožnja izkazala za pretiravanje.

2. Poletni tabori

Podobno kot taborniki v Jugoslaviji so tudi sovjetski otroci imeli aktivno in živahno življenje. "Sovjetsko otroštvo je neločljivo povezano s poletnim kampiranjem: zbujanje ob zvoku roga, taborništvo, veliko tekmovanj, ognjemeti, nočno mazanje spečih otrok z zobno pasto in druge otroške vragolije," se spominja 47-letna Tatjana. "Če te starši niso poslali v poletni tabor, si moral ostati na dači in izdelovati hiške na drevesih ali venčke iz cvetja. Zimski čas je bil vedno namenjen drsanju, smučanju, sankanju, kepanju, izdelovanju snežakov. Moji sovjetski otroški dnevi so bili napolnjeni s športom, muzeji, gledališči, branjem in gledanjem redkih filmov. Zelo malo časa sem porabila za gledanje televizije."

Poletni tabor Artek na Krimu.

Poletni tabor je bil odličen način za počitek, pridobivanje novih prijateljev, izpopolnjevanje komunikacijskih veščin in uživanje svobode. Vsi sovjetski otroci so sanjali, da bi svoje počitnice preživeli v poletnem taboru Artek. V sedemdesetih in osemdesetih letih je ta sloviti mladinski tabor, ki se nahaja na Krimu ob obali Črnega morja, v celoti izpolnjeval temeljne komunistične vrednote. Tudi v današnjih dneh ostaja priljubljeno letovišče.

PREBERITE ŠE:  5 jedi, ki so jih sovjetski otroci niso marali (in jih odrasli še zmeraj sovražijo)

3. Hišni ljubljenčki

Sovjetski otroci so veliko časa porabili za branje, omare njihovih staršev so bile napolnjene s kupi knjig. In čeprav Aleksandra ni smela v Artek, je imela svoboden dostop do vseh knjig, ki so bile doma. Izbrala je "Bratec in Kljukec s strehe" avtorice Astrid Lindgren. Kot mnogi njeni vrstniki se je smejala do ušes, ko je prebirala najbolje prodajano švedsko knjigo o debelušnemu možu, ki je rad ušpičil kakšne vragolije in pravil, da je v vsem najboljši na svetu.

Otroci, ki sprehajajo psa.

Knjiga je tako navdušila številne sovjetske otroke, da so morali preveriti svoje strehe, da bi videli, če morda tudi tam živi kakšen Kljukec. Najljubši trenutek v knjigi nastopi, ko glavni junak Smidge, sedemletni deček, končno dobi hišnega ljubljenčka za rojstni dan, Kljukec pa pravi: "Ampak jaz sem boljši od psa!" Tako kot Smidge si je tudi Aleksandra želela psa bolj kot karkoli drugega na svetu. Imeti hišnega ljubljenčka je bila velika odgovornost, na katero veliko otrok ni bilo pripravljeno. Pa vendar, če si imel psa, si ga lahko sprehajal petkrat na dan in razkazoval svoj zaklad drugim otrokom v soseski.

4. Oblačila, žvečilni gumi in igrače

Sovjetski otroci so nosili navadna, dolgočasna in neudobna oblačila, večinoma izdelana v Sovjetski zvezi. Kupiti nekaj drugega je bil resnični problem. V trgovinah so bila na voljo tudi uvožena oblačila, vendar navadne stranke nikoli niso vedele, kdaj in kje bodo na voljo.

"Moja mama si je na dlan napisala zaporedno številko in ure in ure stala v vrsti, da mi je lahko kupila rdeče usnjene čevlje japonske izdelave." se spominja 39-letna Vera. "Te glamurozne čevlje sem obula le dvakrat, preden so jih ukradli iz moje šolske omarice. Najraje bi se bila kar razjokala."

Na gugalnici, 1970.

Minilo je že mnogo let, toda 52-letni Dima se še vedno spominja svojega dolgega sovjetskega zimskega plašča.

"Bil je nočna mora, težek kot opeka. Ko sem ga nosil, sem se počutil nemočnega in nesposobnega," je dejal. "Bil sem naravnost v nebesih, ko mi je oče prinesel rjavi plašč s Švedske. Imel je take odštekane rumene rokave in bil lahek kot pero."

"Spomnim se tudi, kako močno sem si želela elegantna oblačila," pravi 40-letna Jelena. "Nekaj, kar bi bilo videti prefinjeno."

"Nisem bila tako dolgo sovjetski otrok, a sem bila vseeno precej srečna. Ker sem se rodila v vzhodni Nemčiji in tam tudi živela nekaj let, sem dobila vsa lepa oblačila in igrače, ki jih je bilo takrat mogoče kupiti. Ne prav dosti. A najboljše," se spominja Diana.

Nekaterim staršem je bilo dovoljeno potovanje v tujino. Zmeraj so se vrnili z najrazličnejšimi darili, od žvečilnih gumijev in radirk do nahrbtnikov in barbik.

"Prava barbika! Dobila sem Cindy s pravo barbie glavo in ponarejenim plastičnim telesom, nek sok nenavadne barve (poskusila sem živo zeleni kivi in ​​bil je neverjeten, še vedno se spominjam, kako je izgledal paket soka), čips, gazirane pijače..."

Tisti, ki pa niso imeli možnosti za odhod v tujino, so o "La Dolce Vita" lahko le sanjali.

5. Moped

Medtem ko so se nekatera sovjetska dekleta odločila za barbike in modna oblačila, so fantje raje imeli zbirke električnih nemških vlakcev in mopede. 51-letni Vadim ni bil nobena izjema. Pravi, da je imel skoraj vsak fant v sovjetskem otroštvu kolo. "Toda moped je bil resna stvar, zadnja želja, najvišje sanje."

Trio na mopedu.

Sanje so navsezadnje tudi oblika načrtovanja, zato so nekateri praktični najstniki zbirali steklenice in jih odnašali v trgovine za reciklažo. Prazne steklenice so prinesle nekaj denarja, kar je zagotovilo dovolj motivacije za njihovo zbiranje. "Dolgoročno so se fantje precej angažirali, nekateri pa so si na koncu celo kupili moped."

41-letna Viktorija si je želela moped iz drugega razloga. Bila je ljubiteljica filmov, odkar pomni. Deklica je poletne počitnice preživela v sosednji Latviji, kjer si je slučajno ogledala francosko komedijo "Zabava" ("La Boum") s Sophie Marceau v glavni vlogi. Film, ki predstavlja 13-letnico z imenom Vic, ko se zaljubi, se odljubi in še naprej živi polno življenje, je takoj postal klasika med sovjetskimi najstniki. Kljub razlikam v kulturi se je bilo zelo enostavno poistovetiti z glavnimi junaki filma. "Ko sem gledala La Boum, sem bila verjetno stara 12 let. Še vedno se spominjam dveh stvari: kako se je Vic zaljubila v Mathieua, ki vozi moped, in čudovito naslovno pesem Richarda Sandersona "Reality". Takole je šlo besedilo: "Sanje so moja resničnost. Edini način resnične fantazije..."

Posnetek iz filma

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke