Vse, kar morate vedeti o hladni vojni

AFP
Na temo hladne vojne smo objavili že veliko člankov. Zdaj bomo raznorazne informacije spravili skupaj v kratko in jedrnato predstavitev tega napetega poglavja svetovne zgodovine.

Po uničujoči drugi svetovni vojni svet ni dolgo počival, saj je takoj sledila nova vojna globalnih razsežnosti. Na srečo samo »hladna« vojna. Ampak zakaj sta Sovjetska zveza in ZDA, velesili, ki sta se še včeraj veselo pozdravljali in rokovali ob reki Labi, čez noč postali sovražnici? Kdo je kriv za začetek tega konflikta? Odgovore nekaterih zgodovinarjev lahko preberete tukaj.

Vohunske igrice

Kim Philby je bil najslavnejši član »cambriške peterice«, kroga sovjetskih vohunov v Združenem kraljestvu.

V hladni vojni se sovjetska armada in čete zahodnih zaveznikov niso neposredno spopadale v velikih bitkah na bojiščih. Šlo je za skrito vojno med posebnimi silami in obveščevalci. Pisali smo že o velikih operacijah CIE proti Sovjetski zvezi in odmevnih operacijah KGB-ja.

Velesili sta se skozi vso drugo polovico 20. stoletja pripravljali na izbruh »vroče« vojne, ki bi se lahko zgodil v kateremkoli trenutku. Dokler ni nastopil ta trenutek, je bila pomembna čim boljša priprava na spopade: potrebno je bilo vedeti vse o sovražnikovem vojaškem potencialu, njegovih slabostih, spremljati najnovejše tehnološke preboje in tako dalje. To so najbolje opravili vohuni.

Kar se tiče vohunov, je denimo vredna branja zgodba o najbolje plačanem izdajalskem inženirju iz Sovjetske zveze, Adolfu Tolkačovu, ki je v šestih letih delovanja CII posredoval podrobne informacije o strogo zaupnih sovjetskih raketah.

Sovjetska kontraobveščevalna služba je zahodnim agentom zasegla vrsto edinstvenih posebnih vohunskih pripomočkov in orožij, ki jih še danes hrani centralni muzej obmejne straže ruske FSB. Bogata zbirka vključuje tudi razne pištole, mini kamere, nože, lažne lasulje in brade, ki so pripadale agentom ameriške CIE.

Če boste kdaj v Moskvi, lahko s pomočjo našega vodnika obiščete kraje, kjer sta se neposredno spopadla KGB in CIA. Vohunske igrice so potekale celo dva koraka proč od Kremlja, pri Katedrali Vasilija Blaženega.

Napačna bi bila predstava, da je ob infiltraciji agentov CIE in MI6 v Sovjetski zvezi KGB zgolj sedel križem rok. O nasprotnem jasno priča najboljši sovjetski vohun v Britaniji Kim Philby, ki je bil celo 10 let na čelu britanskega oddelka za boj proti sovjetskemu vohunjenju, čeprav je bil sam najpomembnejši sovjetski agent v Londonu. Poleg Philbyja lahko spoznate še vrsto drugih učinkovitih vohunov, ki so zasedli visoke položaje v zahodnih tajnih službah, a ostali zvesti idealom svetovne revolucije.

Prijazna prebivalka londonskega predmestja Melita Norwood pa je pripomogla k temu, da je Stalin vedel več o nastajanju britanske atomske bombe kot večina britanske vlade. Kako je to mogoče, izveste tukaj.

Kubanska raketna kriza

Ameriško patruljno letalo P2V Neptune preletava sovjetsko tovorno ladjo med kubansko raketno krizo.

Leta 1962 smo bili najbližje možnosti, da bi se hladna vojna prelevila v vročo vojno. Tajna namestitev jedrskih raket in na desettisoče sovjetskih strokovnjakov na Kubi še vedno velja za eno najbolj briljantnih vojaških operacij v ruski zgodovini. Ko so za to izvedeli Američani, je prišlo do kubanske krize, med katero se je svet znašel na robu jedrske vojne.

Kriza je bila razrešena z neposrednimi pogajanji med voditeljema obeh držav, Nikito Hruščovom in Johnom F. Kennedyjem. Vendar so v zakulisju pomembno vlogo odigrali še mnogi drugi, na katere danes neupravičeno pozabljamo. Preberite na primer zgodbo o kosilu, ki je rešilo svet pred jedrsko vojno.

Ko sta se Moskva in Washington skušala pogajati, sta mornarici na območju Kube še naprej druga drugo zasledovali. Le redki vedo, da je bila ena sovjetska podmornica z jedrskimi torpedi že pripravljena za napad na Američane. Tu lahko preberete, zakaj se to ni zgodilo in kdo je to preprečil.

Jedrsko nočno moro bi lahko sprožili tudi drugi dogodki, ne le kubanska kriza. Leta 1983 je bila usoda vsega sveta odvisna od enega samega sovjetskega oficirja.

Vroči konflikti tudi med hladno vojno

Sovjetske sile zapuščajo Afganistan

Sovjetska zveza in Združene države Amerike se nikoli niso odkrito spopadle v neposredni vojni, vendar pa sta si stali nasproti v mnogih regionalnih posrednih vojnah; najbolj znane so verjetno korejska, vietnamska in afganistanska, a so se vršili še številni drugi manj znani konflikti. V bistvu ni bilo večje vojne v svetu, v katero ne bi velesili na skrivaj pošiljali svoje vojake. V tem smislu mogoče najbolj izstopa korejska vojna, v kateri so na nebu potekali celo neposredni spopadi med sovjetskimi in ameriškimi asi.

Eno od najnevarnejših območij, ki bi lahko povleklo Američane in Sovjete v neposredne boje, je bilo odprto morje. Podmornice so se stalno zasledovale, bile so pripravljene zatreti nasprotnika, če bi se slednji pripravljal na morebiten jedrski udar. Sovjetske podmornice so se zasledovalcem izmikale tudi s skoraj nemogočimi manevri, ki so jih Američani poimenovali »Nori Ivan«.

Bili so tudi drugi nevarni incidenti, ki bi lahko prinesli hujše posledice. Lahko denimo preberete, kako so ameriške zračne sile bombardirale sovjetsko ozemlje, kako sta si velesili sestrelili letali ali kako se je sovjetska podmornica enkrat zaletela v ameriško letalonosilko.

Propagandna vojna

Spikerji State Departmenta po prvem kratkovalovnem oddajanju Glasu Amerike v ruščini iz New Yorka v Rusijo, 17. februar 1947.

V hladni vojni so imele besede enako težo kot orožja. Preberite, kako je radijska postaja Glas Amerike (Voice of America) poskušala nagovoriti običajne prebivalce Sovjetske zveze in kako je sovjetska oblast to poskušala preprečiti.

Pomemben element vsake propagandne vojne je tudi prikazovanje nasprotnika v najslabši možni luči. Priporočamo ogled naše zbirke protiameriških plakatov. V luči propagandistične oziroma informacijske vojne je tudi CIA na Zahodu kot prva objavila roman Doktor Živago Borisa Pasternaka v ruščini.

Športna vojna

Nezadovoljni košarkarji ZDA potem, ko je bila podeljena zlata olimpijska medalja Sovjetski zvezi, München, Zahodna Nemčija, 1972.

Sovjetsko-ameriški dvoboji v hokeju ali košarki so včasih imeli večjo težo kot spopadi med piloti nad Korejo ali ob sovjetsko-iranski meji. Triumf ene ali druge države na športnem tekmovanju je pomenil demonstracijo večvrednosti zmagovite države pred očmi vsega sveta.

Na olimpijskih igrah 1972 je med ZDA in ZSSR v košarki potekal eden od najbolj škandaloznih finalov v zgodovini. Po branju našega članka boste vedeli, zakaj Američani niso želeli priznati sovjetske zmage.

Včasih so bile napetosti tako velike, da državi niti zavoljo olimpijskih iger nista umirili svoje sovražne nastrojenosti do nasprotnice. To se je odražalo tudi v bojkotih iger; preberite, zakaj so Sovjetska zveza in druge države vzhodnega bloka »manjkale« na olimpijadi v Los Angelesu leta 1984.

Sicer na temo velikega športnega rivalstva med državama obstaja cela vrsta dobrih filmov – naš seznam dobite tukaj.

Navadni ljudje kot vezni člen

Sovjetska deklica Katja Ličeva v McDonaldsu.

Niso bili vsi navdušeni nad hladno vojno in življenjem v stalnem strahu. Ko so se vlade in tajne službe zapletale v bojih, so nekateri ljudje poskušali na miren način preseči železno zaveso.

Konec 50-ih je bil sovjetski voditelj Nikita Hruščov obseden z množičnim vzgajanjem koruze, vendar je ZSSR manjkalo izkušenj na tem področju in je za pomoč prosila Američane. Na to je pristal en ameriški kmet, Roswell Garst, ki je pozneje postal celo dober prijatelj Hruščova.

Ameriški poslovnež Armand Hammer je bil prav poseben mož. Imel je tako dobre odnose s sovjetskim vodstvom, da je predstavljal pravi most med obema državama. Ampak nekateri menijo, da je bilo to mogoče le zato, ker je baje delal za sovjetsko tajno službo.

Leta 1983 je ameriška deklica Samantha Smith poslala pismo sovjetskemu voditelju Juriju Andropovu z neposrednim vprašanjem: Bo začel jedrsko vojno ali ne? Povabili so jo v Sovjetsko zvezo, da se sama prepriča, da »v Sovjetski zvezi so vsi za mir in prijateljstvo med narodi«. Nekaj let po tem pompoznem obisku je Sovjetska zveza poslala svojo mlado odposlanko v ZDA – Katjo Ličevo.

Leta 1984 je ameriška plavalka Lynne Cox prepričala Mihaila Gorbačova, da ji je dovolil preplavati Beringov preliv med ZDA in Sovjetsko zvezo. S podvigom je želela prikazati, da so si ljudje iz obeh velesil veliko bližje, kot bi si morda mislili.

Konec vojne

Množica prebivalcev NDR podira berlinski zid in odpira prosto pot na Zahod, Berlin, 9. november 1989.

Ko je sredi 80-ih Mihail Gorbačov odločil, da gre država na pot perestrojke in normalizacije odnosov z Zahodom, se je hladna vojna bližala h koncu. Med drugim smo v zvezi s tem pisali o sovjetskem razoroževanju in odstranjevanju raketnih kapacitet, padcu berlinskegazidu in obsežnem umikanju sovjetskih sil iz vzhodne Evrope.

Ob vsem tem priporočamo še:

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke