»Življenjski slog je bil izjemno nezdrav, sedeč. Nikoli se ni ukvarjal s športom ali bilo kakšnim fizičnim delom. Kadil (pipo) je in pil (vina, predvsem kahetijsko). V drugi polovici svojega vladanja je vsak večer preživel za mizo, jedel in pil s člani Politbiroja. Neverjetno, kako je s takšnim življenjskim slogom dočakal 73 let,« je po Stalinovi smrti razkril njegov tajnik Boris Bažanov. Za časa svojega življenja je Stalin prebolel mnoge bolezni in bolezenska stanja, ki jih je še dodatno poslabšal nenehni stres in naporen delovni urnik.
Miastenija gravis
Getty Images
Po uradni razlagi naj bi Stalina pri 6 letih zadela kočija in mu poškodovala levo roko in nogo. »Atrofija ramenskih in komolčnih sklepov na levi roki zaradi poškodbe pri šestem letu starosti in posledično vnetje komolčnih sklepov.« Tako je pisalo v Stalinovi zdravstveni kartoteki. A obstajajo fotografije, na katerih Stalin svojo levo roko prav dobro nadzoruje, npr. ko dviguje v zrak svojo hči.
Po drugi strani je njegova leva roka pogosto mirovala in počivala napol pokrčena ob telesu, medtem ko se je sprehajal. Delovala je tudi nekoliko krajša od desne.
Obstaja hipoteza, da je bil razlog za pešanje njegove leve roke miastenija gravis, dolgotrajna avtoimunska živčno-mišična bolezen, ki privede do raznih stopenj šibkosti mišic. Lahko je prirojena ali pridobljena in se navadno pojavi pri ljudeh med 20 in 40 letom starosti.
Revmatoidni artritis
Getty Images
Stalin je leta trpel za bolečinami v nogah. V poznih letih je bil pogosto opažen, da rahlo šepa. Nekateri to pripisujejo dejstvu, da je imel prirojeno anomalijo prstov sindaktilijo – drugi in tretji prst Stalinovega levega stopala sta bila namreč spojena. Pri tem sicer ni šlo za bolezen temveč deformacijo, a ta ni bila pravi razlog za šepanje.
Vzrok je bil revmatoidni artritis. Stalin je imel vnete (in verjetno tudi deformirane) sklepe v obeh nogah. Nositi je moral posebej izdelane vojaške škornje iz izjemno mehkega usnja, t. i. »škornje z luknjami«. Ti so bili namreč tako udobni, da jih je Stalin redko kdaj sploh snel in tako zaradi intenzivnega nošenja sčasoma napravil luknje v stopalih. Kadar je miroval, se je artritis še slabšal, zato med dolgimi sestanki ni mogel dlje sedeti na mestu in se je neprestano sprehajal po prostoru.
V letih 1925 in 1926 (pri 47 oz. 48 letu starosti) je Stalin za lajšanje artritisa obiskoval zdravilišča s toplimi kopelmi iz vodikovega sulfida iz naravnih virov. A revmatoidni artritis je kompleksna bolezen, ki lahko prizadene tudi druge dele telesa – povzroči lahko celo pljučnico ali pa privede k zmanjševanju rdečih krvničk.
»V Nalčiku sem bil že na tem, da dobim pljučnico. ''Žvižga'' mi v obeh pljučih in še zmeraj kašljam,« je leta 1929 zapisal v pismu svoji ženi iz zdravilišča. Leta 1935 so mu zdravniki zaradi artritisa prepovedali plavanje v morju.
Črne koze
Getty Images
Stalin je staknil črne koze najverjetneje okoli petega leta starosti v rodnem Goriju. Po preboleti bolezni so mu na obrazu ostale majhne brazgotine – kozmetična napaka, ki jo je Stalin smatral za ogabno. Med njegovo revolucionarno dejavnostjo v mladosti, so policijska poročila zmeraj vsebovala informacije o njegovih brazgotinah kot pomembni vizualni lastnosti osumljenca. Kasneje, ko je bil Stalin na oblasti, so pred objavo njegovih fotografij v časopisih le-te vselej retuširali.
Vnetje slepiča
Sputnik
Leta 1921 je Stalin dobil vnetje slepiča. Takrat je že bil visoki funkcionar v novi državi, zato je stopil do Vladimirja Rozanova, enega od najizkušenejših ruskih kirurgov tistega časa. Prav ta zdravnik je leto dni kasneje uspešno odstranil kroglo Vladimirju Leninu, 4 leta po poskusu atentata nanj. Partijsko vodstvo je zato Rozanovu precej zaupalo.
»Operacija je bila zelo zahtevna. Poleg odstranitve slepiča sem moral napraviti široko zarezo na slepem črevesu in nisem mogel zagotoviti dobrega izida.« Večina operacije je potekala pod lokalno anestezijo, ko pa se je operacija začela zapletati, je moral Rozanov Stalina omamiti s kloroformom – zelo tvegano obliko splošne anestezije, ki bi lahko povzročila tudi zastoj srca. A Stalin si je opomogel.
Ateroskleroza možganskih žil
Legion Media
Stalin je zmeraj veliko delal, še posebej med drugo svetovno vojno. Udeleževal se je neskončnih sestankov s svojimi uradniki in poveljniki. Teh je bilo med 5 in 7 dnevno, skupno so trajali med 10 in 12 ur, odvijali pa so se tako podnevi kot ponoči, po navadi v Kremlju ali na njegovi dači v Kuncevem blizu Moskve. Načelniki generalštaba so se s Stalinom sestajali skoraj na dnevni bazi, včasih tudi večkrat dnevno.
Vladimir Vinogradov, Stalinov osebni zdravnik v štiridesetih letih, je ugotovil, da sta nespečnost in arterijska hipertenzija njegova najbolj akutna zdravstvena problema. Po vrnitvi s Potsdamske konference, ki je potekala julija in avgusta 1945, in kjer so se odvijala stresna povojna pogajanja, se je Stalinovo stanje poslabšalo. Tožil je nad glavoboli, omotico in slabostjo. Nekoč je začutil močno bolečino v območju srca in imel občutek, da mu prsi »stiska železna roka«, kar je bila najverjetneje posledica blažje srčne kapi. A Stalin je zavrnil vsakršen počitek.
Med 10. in 15. oktobrom 1945 je doživel blažjo možgansko kap, ki ni privedla do možganskih krvavitev, zaradi strdka pa je bila blokirana le ena manjša možganska žila. A nato dva meseca ni govoril prav z nikomer iz svojega ožjega kroga, niti po telefonu, in se umaknil na svojo dačo.
Od leta 1946 naprej je Stalin malo sprostil svoj urnik. Sestanki so poslej trajali med 2 in 3 urami, nič več, in večino časa je preživel na svoji dači, ne v Kremlju. »Poleti je po cele dneve preživel v svojem vrtu. Pomočniki so mu na vrt prinašali časopise, dokumente in čaj. V teh letih si je želel biti zdrav, živeti dlje,« je nekoč razlagala njegova hči Svetlana.
Hipertenzija, omotica, problemi z dihanjem – vse to so simptomi ateroskleroze, bolezenskega stanja, pri katerem prihaja do krčenja žil zaradi ateromatoze. Terapevt Aleksander Mjasnikov, Stalinov osebni zdravnik v zadnjih letih njegovega življenja, ki je bil prisoten tudi pri Stalinovi obdukciji, je poročal o »močni sklerozi cerebralnih arterij«. Zaradi te bolezni so bila Stalinova zadnja leta eno samo trpljenje.
Oktobra 1949 je doživel drugo kap, ki ji je sledila delna izguba govora. Stalin je odhajal na dolge dopuste, najprej od avgusta do decembra 1950, nato od avgusta 1951 do februarja 1952. Pojavili so se kognitivni problemi in težave s spominom. Nikita Hruščov je razkril, da je Stalin včasih pozabil ime osebe, s katero je bil v stikih več desetletij. »Spominjam sem, da se je nekoč obrnil k Bulganinu (Vladimir Bulganin, član Politbiroja) in se ni mogel spomniti njegovega priimka. Dolgo je zrl vanj in vprašal: ''Kako se že pišeš?'' – ''Bulganin!'' je takoj odvrnil Vladimir. Takšne situacije so se ponavljale pogosto in so Stalina privedle na rob živčnega zloma,« je pisal Hruščov.
Getty Images
Čeprav se je Stalin v svojih zadnjih letih popolnoma umaknil od dela, se njegovo stanje ni izboljšalo. Proti koncu leta 1952 je pogosto doživljal omedlevice in se ni več mogel sam vzpenjati po stopnicah. Pavel Sudoplatov, general sovjetske obveščevalne službe, se je takole spominjal svojega zadnjega sestanka s Stalinom na njegovi dači februarja 1953: »Videl sem utrujenega starca. Njegovi lasje so se opazno zredčili in čeprav je govoril počasi, je besede izgovarjal z naporom, premori med njimi pa so postali daljši. Očitno so bile govorice o dveh kapeh resnične.«
Stalin je umrl na svoji dači v Kuncevem 5. marca 1953. Kot uradni vzrok smrti so bile navedene znotrajmožganske krvavitve.
Preberite še: Kako je Stalin postal »Stalin«?