Kako je bil nemški »Blitzkrieg« zaustavljen pred Moskvo (FOTO)

Prva etapa operacije Barbarossa je bila za Rdečo armado prava nočna mora. V nekaj mesecih je Wehrmacht okupiral Baltske države, Belorusijo in večji del Ukrajine. Na sto tisoče sovjetskih vojakov je padlo v boju ali pa pristalo v ujetništvu, Nemci pa so se nevarno približali najpomembnejšima mestoma v državi – Leningradu in Moskvi.

V začetku oktobra 1941 so se štiri sovjetske armade znašle v obroču komaj 200 kilometrov od prestolnice pri Vjazmi. Ubitih, ranjenih in zajetih je bilo okoli milijon vojakov. Moskva je ostala praktično brez zaščite. 15. oktobra se je v mestu začela panika: prebivalstvo je množično bežalo na vzhod, kaos pa je spremljalo plenjenje in razbojništvo. »Zunaj je skupina ljudi vlamljala v trgovino, nekdo je že spravljal blago. Po vpadnici se je vila nepregledna reka ljudi z nahrbtniki, osebnih in tovornih vozil z gospodinjskim materialom. Danes ljudje zapuščajo Moskvo, kakor so včeraj Vjazmo.« Takole je dogodke takrat opisovala inženirka Susanna Karpačova. Šele z ostrimi ukrepi, uvedbo policijske ure in vojaškimi patruljami je oblastem uspelo normalizirati stanje.

Dokler na pomoč niso prispele okrepitve iz Sibirije, Urala in Daljnega vzhoda, si je sovjetsko poveljstvo prizadevalo kupiti čim več časa in zadržati nasprotnika čim dlje od Moskve. Za obrambo mesta so se aktivirali vsi razpoložljivi polki in divizije Rdeče armade v širši okolici. Poleg njih so k obrambi pristopili kadeti vojaških izobraževalnih zavodov iz Moskve (t. i. kremljovci) in Podolska. Mladeniči, med katerimi so bili tudi mladoletniki, ki bi po koncu izobraževanja morali postati častniki, so odšli na fronto kot navadni vojaki.

V srditih bojih so odredi kadetov podolske pehotne in artilerijske akademije izgubili 2.500 od 3.500 ljudi in zadržali sovražnika za dvanajst dni, in s tako več kot izpolnili ukaz držati položaje »vsaj pet dni«. »Prvi vod je razstrelil bunker na poti našega preboja, razvnel se je izredno težak bližnji boj, izgube so bile na obeh straneh. Dobili smo prve ujetnike. To so bili kadeti Podolske vojaške šole. Pravijo jim ''stalinski kadeti'' in borijo se nadpovprečno hrabro,« je zapisal nemški vojak Adalbert Wasner iz 19. tankovske divizije.

7. novembra ob 24. obletnici revolucije je na Rdečem trgu potekala vojaška parada. Nekatere od sodelujočih enot so nato odšle neposredno na fronto, ki se je neustavljivo približevala prestolnici. Kakor je zapisal maršal Georgij Žukov v svojih Spominih in razmišljanjih: »Ta dogodek je ogromno prispeval h krepitvi duha in morale tako vojske kot sovjetskega naroda ter imel velik mednarodni pomen.« Parada je dala svetu jasen signal, da Sovjetska zveza še ni zlomljena. Nezanemarljiv pomen za Moskovčane je imela tudi prisotnost Stalina na glavni tribuni, kjer je imel slavnostni nagovor. Ljudje so videli, da je vrhovni poveljnik še vedno v Moskvi, kljub temu, da je bila večina članov vlade že evakuirana v Kujbišev (Samaro).

2. decembra so deli 2. tankovske divizije nemške vojske zavzeli vas Krasnaja Poljana 30 km od središča Moskve. Nemški poveljniki so dojeli, da spričo ogromnega ozemlja in človeških resursov, ki so jih imeli na voljo Sovjeti, vojna še zdaleč ni končana, a bili so prepričani, da je hrbtenica Rdeče armade zlomljena. »Vojaška moč Rusije ne predstavlja več grožnje za Evropo,« je v vojaškem dnevniku 23. novembra zapisal poveljnik generalštaba Franz Galder.

Kljub temu pa prodor proti sovjetski prestolnici ni potekal tako gladko, kot si je zamislilo nemško poveljstvo. Zaradi močnega odpora Rdeče armade in stalnih protinapadov so bili Nemci izmučeni in napeti. Premike oklepnih enot so ovirala minska polja na poti do mesta, ki so jih pametno postavili sovjetski inženirji. Začele so se težave z zalaganjem in zgodil se je množičen pogin konj, ki so ostali brez krme sredi bližajoče se zime.

Nemška vojska je upe polagala v zadnjo odločilno ofenzivno na Moskvo, pri čemer pa ni upoštevala dejstva, da se je v mestu medtem že pojavila množica svežih rezerv Rdeče armade. 5. decembra sta vojski Zahodne fronte Georgija Žukova in Jugovzhodne fronte Konstantina Timošenka začeli množično protiofenzivo. »Ko smo napadali, je naša artilerija tako silno udarjala, da je pogosto porazila nemško obrambo še pred prihodom pehote. Ko smo vstopali v vasi, so jih Nemci že bili zapustili. Tam sem prvič videl, česa so sposobne ''katjuše'' - prizor je bil nepozaben. Cele vasi so bile požgane do tal,« je zapisal vojak Gerc Rogovoj.

Nemška vojska se je vse bolj odrekala sovjetski prestolnici. Ponekod, kjer je v roke napredujoče Rdeče armade padla artilerija, se je umik pretvoril v panični beg. 19. decembra je Adolf Hitler na položaju poveljnika kopenske vojske zamenjal Waltherja von Brauchitscha in hkrati razrešil še poveljnika armadne skupine Center Fedorja von Bocka. Poveljnik 2. tankovske skupine Heinz Guderian, ki je prav tako moral zapustiti svoj položaj, je več let kasneje v svojih Spominih vojaka zapisal: »Napad na Moskvo se je izjalovil. Vse žrtve in napori naše hrabre vojske so bili zaman.« Nemci so uspeli fronto stabilizirati šele januarja 1942.

Rdeča armada je s pretresljivim udarcem, ki ga je zadala sovražniku, tega uspela odbiti na 100-250 kilometrov od Moskve. Uspelo ji je osvoboditi precejšen del ozemlja in popolnoma odpraviti grožnjo, ki je pretila prestolnici. A ambiciozni načrti poveljstva nadaljevati protiofenzivo in popolnoma razbiti nemško armadno skupino Center so se končali s težkimi boji, mučnimi preboji iz obročev in velikimi izgubami. Ne glede na triumf pri Moskvi in propad nemške strategije »bliskovite vojne«, čas za korenito spremembo v vojni še ni prišel.

Preberite še: Prva velika zmaga Rdeče armade nad nacisti (FOTO)