Kako sta se srečala Reagan in Gorbačov, da bi preprečila tretjo svetovno vojno (FOTO)
Ameriško-sovjetski odnosi v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih niso bili ravno na vrhuncu: Sovjetska zveza je poslala vojsko v Afganistan, Američani pa so se na vso moč trudili, da bi Sovjetom priredili lasten »Vietnam«. Poleg tega že od srečanja med Jimmyjem Carterjem in Leonidom Brežnjevom na Dunaju leta 1979 ni bilo nobenih uradnih srečanj voditeljev obeh velesil.
Vse se je nato spremenilo s smrtjo sovjetskega voditelja Černjenka leta 1985, ki je sprožila nepredvidene spremembe v sovjetski politiki. Tega istega leta je sovjetska politična elita na priporočilo vplivnega Andreja Gromika izbrala relativno mladega politika po imenu Mihail Gorbačov (ki je takrat štel 54 let) za novega generalnega sekretarja ZSSR.
Novi sovjetski voditelj je prišel s svežimi idejami glede zunanje politike, bilateralnih odnosov z ZDA, hladne vojne in oborožitvene tekme. Gorbačov se je bil pripravljen odmakniti od strateškega koncepta vzajemno zagotovljenega uničenja – hipoteze, ki je predvidevala, da sta obe jedrski velesili varni, vse dokler obe vzdržujeta dovolj jedrskih konic za popolno uničenje druga druge, v primeru, če bi ena od njiju začela napad. Namesto tega je razmišljal o potencialu, ki ga je imela ideja o »skupni varnosti«, misleč, da se bo ZSSR lahko obvaroval pred napadom njenega ideološkega sovražnika s tem, da bo z njim začel sodelovati.
Na drugi strani železne zavese je 40. ameriški predsednik Ronald Reagan gojil načrte o omejevanju sovjetskega jedrskega potenciala ter o obrambi ZDA pred hipotetičnim jedrskim udarom s pomočjo tehnologije, ki bi ameriški vojski omogočila sestreliti prihajajoče rakete že v vesolju, znano kot Strateška obrambna iniciativa oz. Vojna zvezd (Star Wars), kakor so jo poimenovali mediji.
V sredini osemdesetih sta obe strani ugotovili, da morata najprej nekako najti pot iz oborožitvene tekme, in tako sta se Reagan in Gorbačov dogovorila za srečanje 19. novembra 1985 v Ženevi.
Obleka naredi človeka
Mnogi ameriški analitiki so Gorbačova videli kot bolj zmernega, liberalnega in za kompromise odprtega voditelja od njegovih predhodnikov. Všeč jim je bil njegov način oblačenja, pa tudi njegova očarljiva žena Raisa, ki je bila obenem Gorbačovova najožja svetovalka, dasiravno v neuradni vlogi prve dame. Drugi so verjeli, da Washington ne bi smel stopiti v past morebitnega napačnega prvega vtisa.
Ronald Reagan, ki je bil sprva skeptičen do namenov svojega sovjetskega nasprotnika, je prišel v Ženevo v popolni bojni pripravljenosti in ob spremstvu žene Nancy. Starejši Reagan, ki je takrat štel 74 let, je nameraval mlajšega sovjetskega voditelja prepričati v to, da ZDA sicer ničesar ne pridobivajo od oborožitvene tekme, da pa bodo v njej neizbežno zmagale, če bi se ta še nadaljevala. Tako je trdil Jack Matlock, nekdanji Reaganov svetovalec, ki je kasneje postal ameriški veleposlanik v Moskvi.
Sovjetska delegacija je v Ženevo prispela 18. novembra, naslednji dan pa sta se Gorbačov in Reagan sestala prvič v živo.
Reagan je pričakal Gorbačova, ko je ta prispel z avtomobilom. Jutro je bilo mrzlo, Gorbačov pa je nosil topel plašč in kapo. Ko ga je Reagan zagledal, je hitro slekel svoj plašč in pohitel, da bi sovjetskega voditelja sprejel v elegantni obleki.
»Na številnih objavljenih fotografijah ameriški predsednik deluje bolj energetično, mladostno in fizično močneje v primerjavi s toplo oblečenim Gorbačovom. Razlika v letih se sploh ni čutila. […] Reagan je takoj aktiviral svoj čut za publiciteto. Gorbačov je to hitro opazil, in ko je ameriški predsednik [kasneje] prispel do naše rezidence, je tudi on njega pričakal v obleki,« je zapisal Anatolij Dobrinin, sovjetski veleposlanik v ZDA v času srečanja.
Dinozaver in boljševik
Srečanje presenetljivo ni bilo preveč uspešno. Gorbačov je bil sumničav do Reaganovih načrtov za opustitev učinka, ki ga je imel koncept vzajemno zagotovljenega uničenja, ter prehoda na strateško obrambno iniciativo (SDI). Ameriškega voditelja je posvaril pred morebitno oboroževalno tekmo v vesolju.
Reagan je vztrajal na tem, da SDI ne gre jemati kot vesoljskega orožja, pač pa zgolj kot obrambno tehnologijo. Gorbačov tudi ni zaupal Reaganovim obljubam, da bo s Sovjeti delil tehnologijo, čim bo le-ta do konca razvita.
Na koncu dneva naj bi Gorbačov Reagana oklical za konservativca in »dinozavra«, medtem ko je ameriški predsednik njega označil za »trdoglavega boljševika«.
Čeprav se je prvi dan pogajanj končal v slepi ulici, so analitiki opazili nekaj, česar v ameriško-sovjetskih odnosih že dolgo niso videli – osebno kemijo, ki se je vzpostavila med voditeljema.
»Osebna kemija je bila očitna. Sproščen in lahkoten odnos enega do drugega, nasmeški, čut za cilj, vse to se je odražalo preko nje,« je zapisal Reaganov državni sekretar George P. Shultz.
In res, voditelja sta nadaljevala s pogajanji in končno prišla do skupne izjave, da morata obe strani delati na tem, da ustavita oboroževalno tekmo. Ameriški in sovjetski voditelj sta v skupni izjavi zastavila temelj za konec hladne vojne in bipolarni svetovni red.
Ključno sporočilo te skupne izjave se je glasilo: »Strani se po obravnavanju ključnih varnostnih vprašanj in ob zavedanju posebne odgovornosti ZSSR in ZDA za ohranjanje miru strinjata, da v jedrski vojni ne more biti zmagovalca in tudi ne sme do nje priti. Ob priznavanju, da bi vsakršen konflikt med ZSSR in ZDA lahko imel katastrofalne posledice, poudarjata pomen preprečevanja kakršnekoli vojne med njima, naj si gre za jedrsko ali konvencionalno. Nobena stran ne bo stremela k vojaški dominaciji.«
Preberite še: Gospod »NE!«: Pet dejstev o najbolj karizmatičnem sovjetskem zunanjem ministru
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.