Zaradi državljanske vojne, ki je divjala v Rusiji v prvih letih sovjetske oblasti, boljševiki niso imeli sredstev za množično proizvodnjo medalj in odlikovanj za pripadnike Rdeče armade. Red rdečega prapora, uveden leta 1918, je bilo nemogoče podeliti vsem, ki so si ga zaslužili, zato je bilo v navadi izraziti zahvalo za hrabrost v obliki ročnih ur, tobačnih škatel, škornjev, sedel, kosov oblačil ali pa včasih celo dragocenih stvari, ki so pripadale carski družini. V 1. konjeniški armadi (najljubši Stalinovi enoti) je bilo v navadi poklanjati rdeče dimije oz. šalvare (široke hlače izvorno iz turškega okolja) ter nagrado za predanost revoluciji.
Rdeči poveljniki, ki so se še posebej izkazali, so lahko pričakovali še bolj veličastno nagrado – častno revolucionarno orožje. Za uspešno izvedene operacije so dobivali sablje z zlatimi ročaji, okrašene z redom Rdečega prapora, in pištole Mauser z osebnimi imenskimi ploščicami. Tradicija poklanjanja orožja se je v Rdečo armado prenesla iz osovražene carske Rusije, vendar tega ni nihče na glas omenjal.
Naziv junak Sovjetske zveze je bil uveden leta 1934 in je predstavljal najvišje odlikovanje, ki ga je lahko prejel vojak Rdeče armade (ali civilist). Od leta 1939 naprej se je naziv podeljeval skupaj z medaljo Zlate zvezde in redom Lenina. V času druge svetovne vojne je ta prestižni naziv prejelo 11.657 ljudi. Maršal Georgij Žukov in kasnejši državni voditelj Leonid Brežnjev sta postala junaka ZSSR kar štirikrat. Neprimerno vedenje (recimo, če je prejemnik postal kriminalec) je lahko privedlo do odvzema naziva.
Prvo sovjetsko odlikovanje v času druge svetovne vojne je bil red patriotske vojne, uveden maja 1942. Z njim se je nagrajevalo tako posameznike kot celotne vojaške enote, tovarne in mesta. Leta 1969 je odlikovanje prejela celotna vas Slabiňa na Slovaškem za neprecenljivo pomoč, ki so jo sovjetskim partizanom med vojno nudili domačini.
László Szeder
Red rdeče zvezde se je podeljevalo vojakom, poveljnikom, enotam in posameznim ladjam »za osebno junaštvo v bitki, za odlično organizacijo, vešče vodenje v bojnih operacijah ter za uspešno izvedene bojne operacije vojaških enot in formacij«. V povojnem obdobju se ga je vročalo tudi pripadnikom notranjega ministrstva in KGB ter hudo ranjenim vojakom v afganistanski vojni.
Odlikovanji, ki se ju je najpogosteje podeljevalo navadnim vojakom in nižjim častnikom za hrabrost, sta bili medalja za bojne zasluge in za pogum. Slednja je bila v veliki uporabi v kazenskih bataljonih, kjer se je od prestopnikov pričakovalo, da se »odrešijo za svoje prestopke z lastno krvjo«, a so hkrati imeli pravico do odlikovanj.
Zaslužni višji častniki, generali in maršali so prejemali red Suvorova in red Kutuzova (slednji je bil malenkost manj prestižen), poimenovana po dveh zaslužnih ruskih poveljnikih 18. in 19. stoletja. Tuji prejemniki reda Suvorova so bili gen. Dwight Eisenhower, maršal Bernard Montgomery, albanski voditelj Enver Hoxha in jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito. V petdesetih letih sta red prejela kamboški kralj in prestolonaslednik ter etiopski kralj Haile Selassie.
arhiv
Tradicija poklanjanja orožja poveljnikom v državljanski vojni ni bila edina, ki so jo boljševiki prevzeli od predrevolucionarne Rusije. Po pomembnosti in barvi traku je red slave, uveden leta 1943, skoraj v popolnosti odražal eno od najbolj spoštovanih odlikovanj carskega obdobja – križec sv. Jurija, s to razliko, da je slednji imel štiri stopnje, ne tri. Najmlajši prejemnik vseh treh stopenj reda slave je bil 17-letni podporočnik Ivan Kuznjecov, ki se je uspešno in pogumno izkazal pri poveljevanju artilerijske posadke.
arhiv
Posebna serija medalj je bila vročena braniteljem (tako vojakom kot civilistom) sovjetskih mest in celotnih regij: za obrambo Leningrada, za obrambo Moskve, za obrambo Kavkaza, za obrambo sovjetske Arktike itd. Medalje za osvoboditev evropskih mest, kot npr. za osvoboditev Varšave ali za osvojitev Budimpešte, so bile izdane junija 1945. Najbolj razširjena medalja v ZSSR je bil za zmago nad Nemčijo v veliki domovinski vojni 1941-1945. Prejelo jo je 14.933.000 posameznikov.
Sovjetska mornarica je imela svoje ekvivalente odlikovanj, ki so nosila imena znanih ruskih pomorskih poveljnikov. Tako je red Ušakova veljal za ekvivalent redu Suvorova, red Nahimova pa za ekvivalent redu Kutuzova. Edini tujec, ki je prejel red Ušakova, je bil britanski admiral Bertram Home Ramsey, zavezniški pomorski poveljnik med invazijo na Normandijo leta 1944.
Ministrstvo za obrambo RF
Partizani, ki so se izkazali s pogumom za sovražnikovo črto, so prejeli red Bogdana Hmelnickega, poimenovan po zaporoškem hetmanu, voditelju osvobodilnega boja proti poljsko-litovskim oblastem sredi 17. stoletja. Po njegovi zaslugi je celotna zahodna stran Ukrajine skupaj s Kijevom pripadla ruski državi. Ta red se je podeljevalo tudi vojakom, poveljnikom in enotam redne vojske za hrabrost in uspešne operacije.
Ministrstvo za obrambo RF
Izključno »partizanska« nagrada je bila medalja partizanu patriotske vojne. Poleg sovjetskih partizanov so jo podeljevali tudi češkoslovašim, bolgarskim in romunskim tovarišem, s katerimi so sodelovali. To medaljo je prejela tudi Valentina Grizodubova, najprepoznavnejša sovjetska pilotka 101. transportnega letalskega polka, za uspešno in učinkovito dobavo zalog partizanskim odredom za sovražnikovo linijo.
Mnoge medalje in nagrade, uvedene v tridesetih in štiridesetih, so se podeljevale prav do konca obstoja Sovjetske zveze. Vročene so bile posameznikom, ki so se izkazali v lokalnih oboroženih spopadih, v katere je bila vpletena ZSSR. Vsi udeleženci bojnih operacij v Afganistanu so bili nagrajeni z značko slave vojaka internacionalista, ki je imela vgraviran tekst »Od hvaležnih ljudi Afganistana«. Vročevali so jo tudi vojakom Demokratične republike Afganistan med umikom sovjetskih sil iz države v letih 1988-1989.
Andrej Solomonov/Sputnik
Določene sovjetske nadrade (redi Kutuzova, Ušakova, Suvorova in Nahimova) se podeljujejo še danes v Rusiji. Junak ostaja najvišje odlikovanje, s tem da je danes junak Ruske federacije.