Kako so Sovjeti uspešno prestrašili Američane z lažnim orožjem (FOTO)

Rdeči trg, 1965. Mimo tribun z gledalci, kjer so sedeli tudi veleposlaniki tujih držav, so se zapeljale gigantske rakete z jedrskimi bojnimi glavami. Že samo njihovi proporci so sovjetskemu gledalcu vlivali strahospoštovanje, tujcu pa neprijeten nemir.

Sovjetski radijski komentatorji so prebrali vnaprej pripravljen tekst: »+"Parado impresivne bojne moči bodo okronale velikanske orbitalne rakete. Delujejo povsem avtomatizirano, njihov domet je neomejen …"

Nedvomno še en triumf sovjetske oborožitve. Oz. vsaj tako se ga je predstavilo. Masivno orožje z ogromnimi cevmi in balističnimi raketami z neomejenim dosegom, predstavljeno kot "jedrski odgovor iz vesolja", ki lahko zadane vsako točko na planetu, je zapeljalo na tlakovani trg in takoj pristalo na prvih straneh tujih medijev. Redko komu bi moglo takrat pasti na pamet, da pri tem ni šlo za nobeno orožje, pač pa za navadno imitacijo.

Čemu je bilo to potrebno

To skrivnost je tik po razpadu Sovjetske zveze razkril Vladimir Semičastni, nekdanji predsednik KGB in eden od skupine, ki je na vrhu države odstavila Nikito Hruščova. "V šestdesetih so se vsi zelo zanimali za rakete. Zmeraj, kadar se jih je omenjalo, še posebej pa pokazalo, je vsem zastal dih," je zapisal v svojih spominih Tajne službe ZSSR v tajni vojni.

"Redno – približno enkrat na dve ali tri leta – smo uradno objavili, da smo razvili nove tipe raket. Kmalu zatem smo jih predstavili na paradah na Rdečem trgu. Samo majhen krog ljudi je vedel, da se nekateri od teh tipov raket le prevara, nekakšne Potemkinove vasi, in da niti niso sposobne poleteti. Modeli na nosilcih niso bile rakete ampak makete," je priznal.

Na vprašanje, zakaj je to bilo potrebno, je Semičastni pojasnil takole: zahodnim tajnim službam je bilo težko oceniti potencial sovjetske vojske, saj so ga Sovjeti skrbno skrivali. Najmočnejše orožje je bilo hranjeno v podzemnih hangarjih, ki jih pač ni bilo mogoče videti z vohunskimi sateliti. Nihče ni vedel, kaj točno in koliko česa se tam hrani. Edina možnost "vpogleda" sta bili paradi 1. maja na dan mednarodne solidarnosti delavcev in 7. novembra ob obletnici velike oktobrske revolucije, ko so na trg zapeljali glavni dosežki domače vojaške industrije. Vojaške parade za dan zmage 9. maja so v tistih časih organizirali le na okrogle obletnice.

Odločitev za metanje prahu v oči je padla ob zavedanju, da "sovražnik" nima nobenih možnosti preveriti, za kaj v resnici gre.

Veličastna dezinformacija

Vse je bilo premišljeno do potankosti. V dezinformacijo se je najprej osebno vključil prvi sekretar CK KPSZ Nikita Hruščov. Ta je leta 1962 v Kremeljskem dvorcu v gorečem govoru omenil "globalne rakete GR-1".

Koncept "globalne rakete" se je opiral na primerljiv ameriški projekt, ki pa ni bil nikoli realiziran, saj so zaradi bližine NATO držav ZSSR lahko dosegle že obstoječe medcelinske balistične rakete. Sovjeti tovrstne prednosti niso imeli, zato so se odločili zagnati projekt "globalnih raket". Zamisel je bila sledeča: raketa z jedrsko bojno glavo poleti v orbito in se po potrebi ob signalu usmeri proti cilju. Glavna posebnost takšne rakete bi bil neomejen doseg – dosegla bi lahko poljubno točko na Zemlji.

"S pojavom globalne rakete so sredstva za opozarjanje v celoti izgubila smisel. Globalnih raket ni mogoče opaziti vnaprej, proti njim ni mogoče izvesti nobenih ukrepov," je izjavil Hruščov in o GR-1 govoril kot o izvršenem dejstvu. V resnici je blefiral, saj v času njegovega govora konstruktorski biro ni imel pripravljenega niti raziskovalnega plana za razvoj.

A javni nastop je dosegel želeni učinek. Tuji obveščevalci so se začeli resno ukvarjati z iskanjem informacij o GR-1, ki je že dobila tudi naziv po NATO klasifikaciji: SS-X-10 Scarg. Ko je na Rdeči trg leta 1965 zapeljal "delujoči primerek", ni bilo nobenih dvomov več – Sovjeti res imajo to raketo.

Vsaka takšna prevara je bila načrtovana kot predstava v več dejanjih. Po paradi so maketo tako odpeljali na enega od moskovskih kolodvorov, saj so dobro vedeli, da zaposleni tujih ambasad cel proces opazujejo. Glede na kolodvor je bilo tudi možno sklepati, kje približno bo raketa nameščena. Kijevski kolodvor je dal vedeti, da bodo to vzhodnoevropske baze.

"S prisluškovanjem telefonskim pogovorom vojaških atašejev in spremljanjem njihovih službenih potovanj za ''sledenje'' raketi smo dobili potrditev o tem, kako uspešna je bila naša zamislica. Tudi naši agenti v tujini so nam poročali, kaj nam je uspelo in kaj ne," piše Semičastni.

Orožja, ki nikoli niso delovala

Globalna raketa je samo eden v vrsti primerov prevar. Podobna zgodba se je odvila s strateškimi raketami RT-15 in RT-20. Samohodno vozilo je nosilo 18-metrsko raketo, ki je vlivala strah že samo z izgledom. A na testiranjih se je izkazala za povsem neučinkovito, zato ni bila uvedena v oborožitev.

Ali pa sistem 2B1 Oka – gigantski minomet na gosenicah, ki bi hipotetično lahko poslal jedrsko granato 50 kilometrov daleč. A povratni sunek pri izstrelitvi je bil tako močan, da je onesposobil motor in menjalnik, gosenice pa je zaradi izjemne teže bilo treba menjavati na vsakih 20 km. Minomet je bil tako v praksi kvečjemu primeren za enkratno uporabo. Maja 1961 je po Rdečem trgu zapeljalo šest vozil, ki pa so že julija bila ukinjena.

Leta 1954 je bil na paradi predstavljen bombnik M-4. Ta je lahko nosil jedrsko bombo, konstrukcija trupa pa mu je omogočala vzletati in pristajati na ledenih aerodromih v Čukotki, v neposredni soseščini ZDA (Aljaske). A pomanjkljivosti je bilo preveč, zato je bilo letalo na koncu predelano v leteči tanker.

Kar se tiče pa GR-1, tukaj so se zadeve zapletle pri proizvodnji motorja, poleg tega je bilo mnogo tehničnih okvar pri poskusih poleta. A tudi, če bi vse delovalo po načrtu, potrebe za to orožje tako ali tako ni bilo več, saj je prevara uspela – Washington je pristal na podpis Sporazuma o omejevanju jedrskega orožja, zato je bil nadaljnji razvoj GR-1 zaustavljen.