Za edini ohranjeni opis Sofijinega fizičnega izgleda je poskrbel njen sodobnik, francoski diplomat Foy de la Neuville. Ta je o Sofiji pisal, da je: "grozno debela, ima glavo v velikosti lonca, poraščeno telo, luskavico na nogah in je stara najmanj 40." V resnici je bila leta 1689, ko jo je videl de la Neuville, stara le 32. A "njena modrost in vrline se ne skladajo z grdim izgledom njenega telesa, kajti njen trup je majhen, širok in čokat, njen um pa vitek, pronicljiv in spreten," je pisal diplomat.
Sofija (1657 – 1704), hči carja Alekseja (1629 – 1676), je pustila pomemben pečat v ruski zgodovini. V 17. stoletju, ko so bile ženske, celo te plemiškega porekla, popolnoma odrinjene iz političnega in družbenega življenja, je ona vodila državo sedem let. Mnogo kasneje je Katarina Velika o njej zapisala: "Sofiji je treba priznati, da je vladala s tolikšno mero preudarnosti in inteligence, kolikor bi lahko največ pričakovali od časa in države, kjer je vladala v imenu svojih dveh bratov …"
Spopad klanov
Izobrazba v 17. stoletju ni bila obvezna, niti za carjevo hči. A Sofija je izkazala zanimanje za pismenost od zelo mladih let. Tako je njo in njenega brata Alekseja Aleksejeviča (1654 – 1670) učil poljski izobraženec in pesnik Simeon Polocki. Kakor se je spodobilo za sleherno izobraženo osebo tistega časa, je Sofija znala latinsko in poljsko ter hranila veliko knjižnico, večinoma sestavljeno iz verskih knjig. Nekatere od teh knjig so še danes ohranjene v Novodeviškem samostanu v Moskvi.
javno lastništvo
Vzgajana v družini pobožnega carja Alekseja Mihailoviča je Sofija preživela življenje "pred cerkvenim oltarjem in ikonami, njene bralne cikle pa so tvorili Knjiga psalmov, Evangelij in hagiografska literatura,2 pravi britanski zgodovinar Lindsey Hughes.
Kakorkoli, v ruskem političnem sistemu za carjevo hči ni bilo nobenega prostora niti blizu vzvodom državne moči, zato Sofija niti ni razmišljala o prestolu, vse dokler ni dinastična kriza ustvarila ugodnih pogojev za to.
Leta 1676 je car Aleksej umrl. Nasledil ga je sin Fjodor Aleksejevič (1661 – 1682), ki je bil zelo šibkega zdravja. Ko je pri 21 letih umrl še on, je sledil spopad vladajočih plemiških družin za oblast.
N. D. Dmitrijev-Orenburgski
Ivan (1666 – 1696), Aleksejev sin iz prvega zakona z Marijo Miloslavsko, je bil naslednji v vrsti za prestol. A sorodniki Aleksejeve druge žene carine Natalije (matere Petra I.) iz družine Nariškin so se vključili, da bi za carja postavili mlajšega polbrata Petra.
Kmalu se je klan Miloslavskih, ki ga je vodila Sofija, maščeval: "Sofija ni prenesla misli na to, da bi njena tašča, ki jo je sovražila, postala vladarica," razlaga ruski zgodovinar Sergej Solovjev. Tako je klan Miloslavskih maja 1682 začel vstajo strelcev (carjeve straže), tako da so jim povedali, da naj bi Ivana ubili Nariškinovi. Sledil je pokol: Ivan in Afanasij, brata carine, njun svetovalec Artamon Matvejev in mnogi drugi bojarji (plemiči), zvesti Nariškinovim, so bili ubiti in Ivan si je na koncu delil prestol s Petrom, medtem ko je Sofija postala regentka.
A. I. Korzuhin
Dva tandema
Peter in njegova mati Natalija Nariškina sta zapustila Kremelj in odšla živeti v palačo v Preobraženskem blizu Moskve, kjer je Peter začel svoje vojaške vaje, medtem ko je Sofija živela v Kremlju skupaj s svojim prvim pomočnikom in svetovalcem knezom Vasilijem Golicinom (1643 – 1714), izkušenim vojaškim poveljnikom in dvornim uradnikom, ki je bil ob nastopu njenega regentstva star 39 let. Poleg formalnega vladarskega tandema carjev Ivana in Petra je tako obstajal tudi dejanski vladarski tandem Sofije in kneza Golicina.
Vasilij Vereščagin
Obstajajo številne govorice in zgodbe o domnevnem intimnem razmerju med Sofijo in Vasilijem, ki, v kolikor držijo, samo potrjujejo njeno nenavadno vedenje za tisti čas – izvenzakonska zveza carjeve hčere je bila v tistem času na videz nepojmljiva (s tem, da je bil Golicin poročen in imel otroke). Verjetno ni nobenih virov, ki bi neizpodbitno dokazovali ljubezensko razmerje med Sofijo in Vasilijem, a ohranjena so Sofijina pisma Golicinu, v katerih med drugim piše: "Ne morem verjeti, da se mi ti – luč mojih oči – vračaš, a verjamem, da te bom videla v mojem objemu."
Težko je potrditi, ali je Sofija dejansko posegala v državniške zadeve. Do leta 1686 se njeno ime v uradnih zapisih niti pojavilo ni poleg imen carjev Ivana in Petra. Ne glede na to pa je Rusija pod knezom Golicinim, ki je bil vodja zunanjih zadev Moskovskega carstva od leta 1682 naprej, vodila precej uspešno zunanjo politiko.
Muzej moskovskega Kremlja
Na podlagi Sporazuma o večnem miru iz leta 1686, ki je končal vojno z Republiko obeh narodov (zvezo Poljske in Litve) – ta je trajala vse od leta 1654, je Rusija ponovno pridobila nadzor nad deli Ukrajine, Kijevom, Smolenskom idr. Zelo pomemben je bil tudi nerčinski sporazum (1689), ki je položil temelje diplomatskim odnosom s Kitajsko in odprl uradno trgovino med državama.
Neprostovoljna Susanna
Sofija je na prestolu očitno živela lagodno življenje. Leta 1688 je iz Hamburga naročila "dva klobuka z nojevimi peresi, dva okrogla zrcala v želvovinastem okvirju in druge stvari iz želvovine …" V tem obdobju je bil narejen tudi njen portret znotraj dvoglavega orla, na katerem Sofija drži žezlo in vladarsko jabolko.
W. Bulach (CC BY-SA 4.0)
Skladno s svojo pobožno podobo je bila Sofija strogo proti starovercem in leta 1685 izdala 12 členov – zakon, ki je starovercem, ki niso opustili svoje vere, nalagal smrtne kazni (vključno s sežigom na grmadi). A zakon je v staroverski skupnosti spodbudil mnoge samozažige. Ruski zgodovinar Lev Gumiljov je Sofijin zakon poimenoval za "enega od najbolj krutih zakonov v ruski kazenski praksi".
A Sofija se je morala nato le vrniti k religijskim praksam, saj je bila na koncu zaprta v samostan – pogosta praksa izrivanja plemkinj iz družbenega in političnega življenja 17. stoletja. Ko je Peter leta 1689 dopolnil 17 let, je že bil poročen z Jevdokijo Lopuhino in tako popolnoma zmožen za vladanje. Tudi Ivan V je bil poročen, zato Sofijino regentstvo ni bilo več potrebno. Sama sicer ni želela kar tako predati svoje oblasti, saj so jo v Kremlju podpirali in ščitili strelci.
Ilja Repin
Situacija se je prevesila, ko je Peter odredil smrtno kazen za tiste strelce, ki ne bodo ubogali njegovih ukazov. Ker je imel Peter kot prestolonaslednik pravico do prestola, je Sofija izgubila podporo carske straže. Njen svetovalec Vasilij Golicin se je umaknil iz političnega življenja na svojo posest blizu Moskve in na koncu je Peter ukazal Sofiji, da se umakne v Novodeviški samostan.
A Sofija še ni takoj zaživela življenje nune. Nekaj časa je preživela v različnih prostorih pod budnim očesom stražarjev. Leta 1698 po vnovični vstaji strelcev, ki naj bi jo tudi sama podpirala, pa je bila prisiljena v redovniško prisego pod imenom Susanna. Umrla je šest let kasneje, leta 1704, in je pokopana v Smolenski katedrali Novodeviškega samostana.