Mož, ki mu je Stalin neizmerno zaupal

Danes se v Rusiji le redko kod spominja tega imena, v Stalinovem času pa je bil šef sovjetske propagande Aleksander Sergejevič Ščerbakov eden od najvplivnejših ljudi v državi. Imel je vse možnosti, da nekega dne prevzame oblast, a mu to ni bilo usojeno.

Bliskovit karierni vzpon

Po zmagi v državljanski vojni je imelo državno vodstvo resne kadrovske probleme. Bilo je mnogo v boju prekaljenih poveljnikov, a manjkali so sposobni strokovnjaki za mirno obdobje. Mož, kakršen je bil Aleksander Ščerbakov, je bil rojeni vodja in organizator z več univerzitetnimi diplomami.

Opravljal je funkcijo sekretarja združenja pisateljev, nato pa je služil na mnogih vodilnih položajih po vsej državi v Leningradu, Donecku in Irkutsku. Stalin ga je leta 1938 premestil v Moskvo in postavil na čelo lokalne partijske organizacije. "V Politbiroju (vodilnem partijskem organu) se je nakopičilo mnogo starcev," je na plenumu Centralnega komiteja izjavil Stalin. "To so ljudje, ki odhajajo, izbrati je treba nekoga mlajšega, da po potrebi prevzame njihovo mesto." Po zaslugi Stalinove protekcije je Ščerbakov postal kandidat za člana Politbiroja in s tem posegel skoraj do samega državnega vrha.

Preberite še: Pet Stalinovih bolezni

Šef propagande

Dva dni po napadu nacistične Nemčije ne ZSSR je bil ustanovljen Sovjetski informbiro, katerega naloga je bila dan in noč obveščati prebivalstvo o poteku bojev. Na čelo organizacije je bil imenovan Aleksander Ščerbakov. Ta je bil leta 1942 hkrati imenovan za načelnika Glavne politične uprave Rdeče armade, odgovorne za pravilno ideološko vzgojo vojakov in mornarjev.

Najizrazitejše obdobje v njegovem življenju je bil oktober 1941, ko so se nemške sile nevarno približale Moskvi. Med 15. in 17. januarjem je v mestu vladala panika. Prebivalci so množično bežali, začelo se je ropanje in razbojništvo,  Ščerbakov pa je vložil velike napore v normalizacijo stanja. Dosegel je, da se je pred vojaško sodišče postavilo direktorje prestolničnih podjetij, ki so pobegnili iz mesa, preplašeni partijski sodelavci pa so bili izključeni iz partije. Po Stalinovi naredbi je preko radia pomiril Moskovčane z besedami: "Za Moskvo se bomo borili vztrajno in srdito, do poslednje kaplje krvi!"

Po zaslugi Ščerbakovovih naporov je propagandno delo v Rdeči armadi hitro napredovalo. Nalogo Glavne politične uprave je videl v tem, da se "ljudstvo širše informira o zverinskih nemško-fašističnih zavojevalcih, o njihovih ciljih, da iztrebijo sovjetski narod, preživele pa pretvorijo v sužnje. Na tem je treba gojiti brezkompromisno in brezmilostno mržnjo do sovražnika."

Aleksander Ščerbakov je povečal število političnih delavcev in jih pošiljal na najtežje dele sovjetsko-nemške fronte. Propagandno delo se je vršilo tudi med rdečearmejci iz narodnih republik, med katerimi mnogi niso niti govorili rusko. Zanje so izhajale novice v njihovih jezikih.

Na fronti je bilo organizirano na desetine gledališč in na stotine koncertnih skupin, ki so redno snemale agitacijske filme (Zlom nemških sil pri Moskvi je leta 1943 celo prejel oskarja). Strateško letalstvo je dobilo nalogo, da nad okupiranimi območji odmetava letake. V propagandno delo so se vključili najboljši sovjetski pisatelji in celo Ruska pravoslavna cerkev

Nepričakovan odhod

Ljudje, ki so delali s Ščerbakovom, so ga takole opisali: "Bil je izjemno deloholičen in posedoval odličen spomin. Sposoben je bil hitro analizirati stanje in sprejemati odločitve. Znal je pazljivo poslušati in, v kolikor je bilo potrebno, zelo taktno popraviti tovariša, ter mu dati pravilen nasvet."

Med pripravami na največje vojaške operacije je Stalin pogosto iskal nasvet od Ščerbakova. "Stalin je imel veliko zaupanje v Ščerbakova. Brez oklevanja je odobril dokumente, ki so bili dogovorjeni z njim ali ki jih je Ščerbakov osebno podpisal," je v spominih zapisal maršal Aleksander Vasiljevski.

Aleksander Ščerbakov je bil mlad, ambiciozen in čvrst ter globoko predan Stalinu. Imel je dobre možnosti, da stopi v politični boj za oblast po smrti voditelja. A slabo zdravje in nebrzdana strast so alkohola sta naredila svoje. Šef propagande je umrl po srčnem infarktu po proslavljanju dneva zmage, 10. maja 1945. Star je bil 43 let.

Preberite še: Kako je Stalin postal "Stalin"?