1. marca 1881 je bil v Sankt Peterburgu ubit car Aleksander II. Atentat je izvedel Ignatij Grinjevicki, pripadnik organizacije Narodnaja volja, ki je bil v napadu tudi sam ranjen in je umrl neidentificiran še istega dne v bolnišnici. Medtem je bilo aretiranih več osrednjih članov Narodne volje, nekatere med njimi so usmrtili. Aprila 1881 je bilo v Sankt Peterburgu obešenih pet glavnih organizatorjev atentata na carja, v obdobju 1881-1884 pa je bilo za revolucionarno aktivnost preganjanih več kot 10.000 ljudi.
javno lastništvo
Vladimir Lenin je na revolucionarno pot stopil po zgledu starejšega brata Aleksandra Uljanova, ki je bil leta 1887 obešen zaradi načrtovanja in sodelovanja pri poskusu atentata na Aleksandra III. Zanimivo je, da je Uljanov svoji nelegalni organizaciji pravil Teroristična frakcija Narodne volje. Leta 1887 Narodnaja volja (Ljudska volja) namreč ni več obstajala, a prav ona je izvedla atentat na carja Aleksandra II. in s tem dejanjem navdahnila Uljanova. Kdo so bili člani te zloglasne organizacije?
Zemlja in svoboda
Paradoksalno je bila ravno odprava tlačanstva tista, ki je neposredno privedla do nastanka revolucionarnih organizacij v Rusiji. Kot smo razložili v tem prispevku, je zemljiška reforma po odpravi tlačanstva največje breme (ponovno!) naložila na ramena nekdanjim tlačanom in mnogi so to upravičeno občutili kot krčenje pravic ljudi na račun plemstva.
Leta 1861 se je okoli 3.000 ljudi v več mestih po Rusiji združilo v ilegalno revolucionarno organizacijo Zemlja in svoboda, ki si je prizadevala organizirati kmečki upor, a je razpadla po aretaciji njenih najpomembnejših članov Nikolaja Černiševskega in Dmitrija Pisarjeva.
Getty Images
Leta 1876 je organizacija ponovno vzniknila s ciljem razdeliti vsa kmetijska zemljišča v Rusiji med kmete, odpraviti družbene razrede kot npr. plemstvo, duhovščino in tlačanstvo, ter postavila še druge zahteve, ki so bile za oblasti popolnoma nesprejemljive. Zemlja in svoboda je organizirala delavske shode, ki so privedli do aretacij in izgona mnogih. A nekateri člani so se že začeli posluževati terorističnih taktik. Leta 1878 je revolucionarka Vera Zasulič ustrelila Fjodorja Trepova, guvernerja Sankt Peterburga. Leta 1878 in 1879 je sledilo več umorov vladnih uradnikov, vključno z agenti tajne policije in knezom Dmitrijem Kropotkinom, generalnim guvernerjem Harkova.
javno lastništvo
"Teror je strašna stvar, strašnejša od njega je samo ena stvar: pokorno prenašati nasilje," je rekel Sergej Stepan-Kravčinski, revolucionar, ki je avgusta 1878 izvedel atentat na Nikolaja Mezencova, vodjo tajne policije.
Leta 1879 so najradikalnejši člani Zemlje in svobode ustanovili Svobodo ali smrt, povsem tajno združbo revolucionarjev, ki je menila, da je teror najboljša metoda v boju zoper caristične oblasti.
Smrtna obsodba na pikniku
Narodnaja volja (NV) je bila ustanovljena leta 1879 na skrivnem sestanku v Lipecku. Večina zbranih je bila članov organizacije Svoboda ali smrt. "Posedali smo na štorih in deblih padlih dreves v okoliških gozdovih, s sabo smo imeli nekaj steklenic piva in v časopisni papir zavite prigrizke. To je bilo za to, da smo dajali vtis, kakor da imamo navaden piknik," je zapisal Nikolaj Morozov, eden od ustanoviteljev NV.
P. J. Pjasecki
Na tem sestanku so brali in razglabljali o statutu in programu bodoče NV. Del programa se je glasil: "Ker vlada v boju zoper nas ne samo izganja, zapira in ubija, ampak tudi zasega našo lastnino, se čutimo dolžne, da ji vrnemo uslugo." Na zadnjem sestanku je Aleksander Mihajlov, znan po vzdevku Hišnik, ker je poznal vse ubežne poti iz notranjih dvorišč Sankt Peterburga, razglasil smrtno obsodbo carju Aleksandru II., razglas pa je zaključil z opisom "dolgih vrst mladih ljudi, ki so bili zaradi ljubezni do domovine izgnani v sibirsko tundro, shiranih obrazov zapornikov in grobov neznanih borcev za svobodo."
Od tega trenutka naprej so bile vse aktivnosti ljudi, ki so se zbrali v Lipecku – kakor je zapisal Morozov – usmerjene v usmrtitev carja. "Vsi napori posameznikov, vse osebne simpatije in antipatije ter življenje vsakega člana [Izvršnega komiteja] mora biti žrtvovano za dosego ciljev komiteja." Tako je pisalo v statutu Izvršnega komiteja Narodne volje. Statut je obenem določal, da izčlanitev iz komiteja ni mogoča drugače kot s smrtjo.
"Teror je strašna stvar"
Kaj je člane NV prepričalo v tako drastičen cilj? Caristična vlada je po kmečkih vstajah v letih 1861-1863, ko se je zvrstilo preko 2.000 vstaj, od katerih je bilo 700 zatrtih s silo, proti ljudstvu uvedla krute represivne ukrepe. Hkrati so oblasti postopale proti mladim revolucionarjem in propagandistom, imenovanim narodniki (ljudje ljudstva), ki so agitirali po ruskih vaseh med kmetstvom. Narodniki so menili, da je nujno živeti med kmeti – poskušali so osvojiti uporabne veščine za življenje na podeželju, se šolali za zdravnike, bolničarje, uradnike, učitelje, kovače in drvarje. A oblast je na te miroljubne aktivnosti odgovorila z največjo mero represije.
Leta 1874 je bilo aretiranih preko 8.000 narodnikov, 770 med njimi je bilo zaslišanih, proti 265 pa so bile sprožene kazenske preiskave. Te so trajale več kot tri leta, med tem časom pa so bili mnogi osumljenci, večinoma študentje, priprti v grozljivih razmerah. Mnogi so še pred začetkom sojenja umrli, storili samomor ali pa znoreli. Zadnje sojenje je bilo proti 193 osumljencem, obsodbe pa so nalagale težko delo v izgnanstvu od 3 do 10 let, administrativni izgon itd. Postopanje vlade proti tem liberalnim aktivnostim je uničilo življenja na tisoče ljudem, vključno z njihovimi sorodniki. Dejanja Narodne volje so bila tako "odgovor" na ta grozodejstva. A medtem ko je dejanske teroristične napade organiziral le majhen del najbolj radikalnih članov NV, je bilo celotno gibanje v bistvu velika skrivna organizacija.
Leta 1881 je NV imela 500 "registriranih" članov, simpatizerjev pa je bilo najbrž še deset do dvajsetkrat več. Delovalo je okoli 90 lokalnih celic, 100-120 celic v delavskih kolektivih, 30-40 celic po univerzah, 20-30 v srednjih šolah in celo 20-25 celic v vojski. Vsako večje mesto v Rusiji je imelo svojo celico. V množici revolucionarjev pa je bilo zmeraj dovolj fanatikov, ki so pomagali organizirati teroristične napade.
Lov na carja
javno lastništvo
Po letu 1879 so bila vsa dejanja Izvršnega komiteja NV, ki je štel okoli 30 članov, usmerjena v izvedbo atentata na carja. Novembra 1879 so se zgodili trije poskusi razstrelitve vlaka, v katerem se je car z družino vračal s Krima. Eksplodirala je samo ena, ki pa je uničila nek drug vlak, pri čemer na srečo ni bil nihče poškodovan. Februarja 1880 je Stepan Halturin nastavil eksploziv v zimskem dvorcu. Eksplozija je ubila 11 stražarjev, a car jo je odnesel brez praske.
javno lastništvo
Poleti 1880 sta bila izvedena še dva poskusa, a je ena detonacija zatajila, druga pa ni bila pripravljena pravočasno. Med temi poskusi so drugi člani NV napadali nižje javne uradnike. Leta 1879 je bil ubit generalni guverner mesta Harkov Dmitrij Kropotkin. V različnih delih Rusije je bilo ubitih ali napadenih več pripadnikov ruske tajne policije. A na koncu je teroristom, ki jim je bila policija tesno za petami, leta 1881 vendarle uspelo ubiti carja.
Po atentatu na Aleksandra II. je tajna policija uperila vse sile zoper NV in aretirala več tisoč ljudi, vključno s prvotnimi člani Izvršnega komiteja. Leta 1883 je bila organizacija dokončno poražena po izdaji Sergeja Degajeva, člana Izvršnega komiteja, ki je igral dvojno igro in izdal svoje tovariše oblastem. Delovanje Narodne volje, še posebej pa umor Aleksandra II., je privedlo do serije nasilnih dejanj, ki so povzročila nepremostljiv prepad med carističnimi oblastmi in mlado generacijo študentskih revolucionarjev.